Govor župana Mirka Brulca na proslavi v počastitev dneva upora proti okupatorju
Spoštovano občinstvo, dragi gostje!
Nocojšnjo slovesnost smo pripravili v nekoliko bolj sproščenem tonu kot ponavadi. Bolj odprto, bolj ljudsko, bolj v duhu prešernega razpoloženja kot uradnih manifestacij. Seveda pa s tem nimamo namena zmanjšati teže in pomena jutrišnjega prazničnega trenutka, prej nasprotno. Izkušnje nas učijo, da imajo praznične priložnosti vsaj dvojno vlogo. Po eni strani nam predstavljajo predah znotraj napornih delovnih in življenjskih ciklusov, po drugi plati pa nas spodbujajo k razmišljanju, kdo smo, od kod prihajamo in kam smo namenjeni. Jutrišnji praznični dan je že eden od tistih, ki nudi obilico razlogov za razmislek o naši zgodovini, našem obstanku in naši pripadnosti.
Dan upora proti okupatorju simbolizira večstoletna hotenja slovenskega naroda po samostojnosti in neodvisnosti in zgodovino njegovega boja za preživetje.
Slovenska državnost ni od danes, niti od včeraj. Manj kot poldrugo desetletje zgodovinskega spomina nas loči od osamosvojitvene vojne, pa se nam že zdi, da je ta dobrina nekaj samo po sebi umevnega. Pa ni tako. Kri, znoj in solze so dolga obdobja pojili slovensko zemljo in obeleževali vsa uporniška gibanja, kar jih pozna naša zgodovina. Brez te uporniške žilice, brez pogumnih dejanj naših očetov in dedov ne bi bilo svobode, niti neodvisnosti.
Današnji čas ni naklonjen poveličevanju preteklosti. Še več, včasih se poraja občutek, da je dovoljen le tisti pogovor o preteklosti, ki dogodke iz naše polpretekle zgodovine opisuje na zrcalen način. Poraženci in okupatorjevi sodelavci so kar naenkrat postali domoljubi, partizani, pa še kateri borci za svobodo, pa naključni, skoraj da ne rečejo škodljivi, udeleženci bitk zoper tuje zavojevalce. Toda ta zrcalna slika ne ustreza zgodovinskim dejstvom. Niti ne krepi našega nacionalnega ponosa in ne utrjuje naše nacionalne samobitnosti. Še več, s takimi stališči sami sebe izključujemo iz največje mednarodne skupnosti, to je skupnosti zavezniških držav, ki svojo suverenost in samoniklost črpajo, poleg drugega, tudi iz boja zoper nacizem in fašizem. Niti nam potvarjanje zgodovinske resnice ne koristi pri uveljavljanju in dokazovanju verodostojnosti znotraj velike evropske družine, tiste, katere polnopravni član smo postali pred komaj letom dni.
Včeraj sem bil onstran meje na proslavi v počastitev 60-letnice osvoboditve. Toliko vznesenih in poetičnih besed na račun partizanskega odporniškega gibanja že dolgo nisem slišal.Pa ni šlo za kakšno praznovanje stranskega tipa, recimo v organizaciji neke skrajne levičarske organizacije. Sploh ne. Kot vabljeni gost sem sodeloval na osrednji državni slovesnosti tega dela Italije ob tej zgodovinski obletnici. Med gosti, nekateri tudi med govorniki, so bili vsi lokalni upravitelji, državni funkcionarji in drugi vidni predstavniki družbenega, političnega, gospodarskega, kulturnega življenja iz goriške pokrajine, pa tudi širše. Kaj naj si človek misli, ko to vidi, obenem pa sliši, da je slovenska vlada dokončno zavrnila predlog, da bi proslavi ob 60-letnici prve slovenske vlade prihodnjo soboto v Ajdovščini podelili rang državne slovesnosti. Narobe svet, če uporabim prispodobo in milejše vrednotenje. Na žalost, ali pa tudi ne, nimamo drugega mehanizma, s katerim bi pokazali nestrinjanje s to nesmiselno odločitvijo, kot da se manifestacije v Ajdovščini, ki jo sofinancira tudi naša občina, množično udeležimo.
Prazniki, ki so večinoma namenjeni obujanju spominov na pretekle dogodke, morajo biti v vlogi povezovanja in ne razdvajanja ljudi. Poskusi prevrednotenja zgodovine, ki smo jim danes priča, tej nalogi zagotovo ne služijo. Spoštovanje preteklosti je civilizacijski dosežek. Kdor nima občutka za preteklost, nima pogojev za samozavestno prihodnost. Tudi voditelji naroda, ki tega pravila ne spoštujejo, slejkoprej padejo na izpitu zaupanja in upravičenosti do vladanja. Generacija, ki ne zna ceniti zaslug svojih predhodnikov, je nemočna, kadar mora svoje naslednike učiti plemenitosti in kreposti. Jutrišnji praznik je trenutek, ko naj privre na dan ves naš narodnostni ponos in naše občudovanje za vse junaške zmage, ki so jih izbojevali naši predniki in naši sodobniki v vseh bitkah za ohranitev in pravice slovenske nacije.
27. april, jutrišnji datum in z njim povezani dogodki, ki se jim z današnjo slovesnostjo priklanjamo, pa so vredni še posebne pozornosti in posebnega zgodovinskega spomina. Na ta dan pred 64 leti je bila ustanovljena Osvobodilna fronta, organizacija, ki predstavlja eno najsvetlejših točk naše narodne zgodovine. Organizacija, ki je sprožila oborožen upor proti okupatorju in ki je že v svoji Ustanovni listini jasno zapisala zavzemanje za suverenost in samoodločbo slovenskega naroda, vključno s pravico do odcepitve ali povezave z drugimi narodi. Glavni cilj OF pa je bil boj proti okupatorju za osvoboditev celotnega slovenskega narodnega ozemlja in socialna preobrazba slovenske družbe.
Prepričljiva vojaška zmaga partizanske vojske na strani velike svetovne antifašistične koalicije je odločilno pripomogla k temu, da je bilo slovensko ozemlje po vojni za eno tretjino večje kot pred njo, predvsem na račun priključitve Primorske, in da so bile takrat zarisane meje, ki še danes veljajo na evropskem političnem zemljevidu.
Čez 4 dni bomo na trgu ob železniški postaji skupaj proslavili prvo obletnico vstopa Slovenije v Evropsko unijo. Naša države je svoje zgodovinske cilje uresničila. Seveda pa to še ne pomeni, da se bosta v prihodnosti cedila samo med in mleko. Od nas samih, naše prizadevnosti, naše sloge in enotnosti je odvisno, kje bo naše mesto v veliki družini enakopravnih evropskih narodov in kako bomo vnovčili svoje potenciale, naše naravne danosti, ter predvsem znanje in pridnost naših ljudi. Dvignimo glave pokonci, pokažimo svoj ponos, dokažimo svojo zrelost in z optimizmom pričakajmo jutrišni dan.S to mislijo zaključujem svoj nagovor. Ob tej priliki vam iskreno čestitam za Dan upora proti okupatorju ter za bližajoči se Delavski praznik. Preživite te praznične dni kar se da lepo in z novim delovnim elanom stopite novim načrtom naproti.
Nocojšnjo slovesnost smo pripravili v nekoliko bolj sproščenem tonu kot ponavadi. Bolj odprto, bolj ljudsko, bolj v duhu prešernega razpoloženja kot uradnih manifestacij. Seveda pa s tem nimamo namena zmanjšati teže in pomena jutrišnjega prazničnega trenutka, prej nasprotno. Izkušnje nas učijo, da imajo praznične priložnosti vsaj dvojno vlogo. Po eni strani nam predstavljajo predah znotraj napornih delovnih in življenjskih ciklusov, po drugi plati pa nas spodbujajo k razmišljanju, kdo smo, od kod prihajamo in kam smo namenjeni. Jutrišnji praznični dan je že eden od tistih, ki nudi obilico razlogov za razmislek o naši zgodovini, našem obstanku in naši pripadnosti.
Dan upora proti okupatorju simbolizira večstoletna hotenja slovenskega naroda po samostojnosti in neodvisnosti in zgodovino njegovega boja za preživetje.
Slovenska državnost ni od danes, niti od včeraj. Manj kot poldrugo desetletje zgodovinskega spomina nas loči od osamosvojitvene vojne, pa se nam že zdi, da je ta dobrina nekaj samo po sebi umevnega. Pa ni tako. Kri, znoj in solze so dolga obdobja pojili slovensko zemljo in obeleževali vsa uporniška gibanja, kar jih pozna naša zgodovina. Brez te uporniške žilice, brez pogumnih dejanj naših očetov in dedov ne bi bilo svobode, niti neodvisnosti.
Današnji čas ni naklonjen poveličevanju preteklosti. Še več, včasih se poraja občutek, da je dovoljen le tisti pogovor o preteklosti, ki dogodke iz naše polpretekle zgodovine opisuje na zrcalen način. Poraženci in okupatorjevi sodelavci so kar naenkrat postali domoljubi, partizani, pa še kateri borci za svobodo, pa naključni, skoraj da ne rečejo škodljivi, udeleženci bitk zoper tuje zavojevalce. Toda ta zrcalna slika ne ustreza zgodovinskim dejstvom. Niti ne krepi našega nacionalnega ponosa in ne utrjuje naše nacionalne samobitnosti. Še več, s takimi stališči sami sebe izključujemo iz največje mednarodne skupnosti, to je skupnosti zavezniških držav, ki svojo suverenost in samoniklost črpajo, poleg drugega, tudi iz boja zoper nacizem in fašizem. Niti nam potvarjanje zgodovinske resnice ne koristi pri uveljavljanju in dokazovanju verodostojnosti znotraj velike evropske družine, tiste, katere polnopravni član smo postali pred komaj letom dni.
Včeraj sem bil onstran meje na proslavi v počastitev 60-letnice osvoboditve. Toliko vznesenih in poetičnih besed na račun partizanskega odporniškega gibanja že dolgo nisem slišal.Pa ni šlo za kakšno praznovanje stranskega tipa, recimo v organizaciji neke skrajne levičarske organizacije. Sploh ne. Kot vabljeni gost sem sodeloval na osrednji državni slovesnosti tega dela Italije ob tej zgodovinski obletnici. Med gosti, nekateri tudi med govorniki, so bili vsi lokalni upravitelji, državni funkcionarji in drugi vidni predstavniki družbenega, političnega, gospodarskega, kulturnega življenja iz goriške pokrajine, pa tudi širše. Kaj naj si človek misli, ko to vidi, obenem pa sliši, da je slovenska vlada dokončno zavrnila predlog, da bi proslavi ob 60-letnici prve slovenske vlade prihodnjo soboto v Ajdovščini podelili rang državne slovesnosti. Narobe svet, če uporabim prispodobo in milejše vrednotenje. Na žalost, ali pa tudi ne, nimamo drugega mehanizma, s katerim bi pokazali nestrinjanje s to nesmiselno odločitvijo, kot da se manifestacije v Ajdovščini, ki jo sofinancira tudi naša občina, množično udeležimo.
Prazniki, ki so večinoma namenjeni obujanju spominov na pretekle dogodke, morajo biti v vlogi povezovanja in ne razdvajanja ljudi. Poskusi prevrednotenja zgodovine, ki smo jim danes priča, tej nalogi zagotovo ne služijo. Spoštovanje preteklosti je civilizacijski dosežek. Kdor nima občutka za preteklost, nima pogojev za samozavestno prihodnost. Tudi voditelji naroda, ki tega pravila ne spoštujejo, slejkoprej padejo na izpitu zaupanja in upravičenosti do vladanja. Generacija, ki ne zna ceniti zaslug svojih predhodnikov, je nemočna, kadar mora svoje naslednike učiti plemenitosti in kreposti. Jutrišnji praznik je trenutek, ko naj privre na dan ves naš narodnostni ponos in naše občudovanje za vse junaške zmage, ki so jih izbojevali naši predniki in naši sodobniki v vseh bitkah za ohranitev in pravice slovenske nacije.
27. april, jutrišnji datum in z njim povezani dogodki, ki se jim z današnjo slovesnostjo priklanjamo, pa so vredni še posebne pozornosti in posebnega zgodovinskega spomina. Na ta dan pred 64 leti je bila ustanovljena Osvobodilna fronta, organizacija, ki predstavlja eno najsvetlejših točk naše narodne zgodovine. Organizacija, ki je sprožila oborožen upor proti okupatorju in ki je že v svoji Ustanovni listini jasno zapisala zavzemanje za suverenost in samoodločbo slovenskega naroda, vključno s pravico do odcepitve ali povezave z drugimi narodi. Glavni cilj OF pa je bil boj proti okupatorju za osvoboditev celotnega slovenskega narodnega ozemlja in socialna preobrazba slovenske družbe.
Prepričljiva vojaška zmaga partizanske vojske na strani velike svetovne antifašistične koalicije je odločilno pripomogla k temu, da je bilo slovensko ozemlje po vojni za eno tretjino večje kot pred njo, predvsem na račun priključitve Primorske, in da so bile takrat zarisane meje, ki še danes veljajo na evropskem političnem zemljevidu.
Čez 4 dni bomo na trgu ob železniški postaji skupaj proslavili prvo obletnico vstopa Slovenije v Evropsko unijo. Naša države je svoje zgodovinske cilje uresničila. Seveda pa to še ne pomeni, da se bosta v prihodnosti cedila samo med in mleko. Od nas samih, naše prizadevnosti, naše sloge in enotnosti je odvisno, kje bo naše mesto v veliki družini enakopravnih evropskih narodov in kako bomo vnovčili svoje potenciale, naše naravne danosti, ter predvsem znanje in pridnost naših ljudi. Dvignimo glave pokonci, pokažimo svoj ponos, dokažimo svojo zrelost in z optimizmom pričakajmo jutrišni dan.S to mislijo zaključujem svoj nagovor. Ob tej priliki vam iskreno čestitam za Dan upora proti okupatorju ter za bližajoči se Delavski praznik. Preživite te praznične dni kar se da lepo in z novim delovnim elanom stopite novim načrtom naproti.