Nastavitev zasebnosti

Naša spletna stran uporablja tehnologijo “piškotkov” (cookies), da lahko razločujemo med obiskovalci in izvajamo statistiko uporabe spletne strani. To nam omogoča sprotno izboljševanje delovanja strani. Uporabniki, ki ne dovolijo zapisa 'piškotka' naše strani v svoj računalnik, bodo ob pregledu spletne strani prikrajšani za nekatere od njenih funkcionalnosti (ogled videa, komentiranje preko Facebooka, ipd). Piškotki so majhne datoteke, ki jih sistem obiskane spletne strani zapiše na vaš računalnik. Tako vas sistem ob naslednjem obisku strani lahko prepozna.

Skok na vsebino strani

Pomemben prispevek Lojzke Rusjan k uspehu Edvarda Rusjana

DATUM OBJAVE 26. november 2019
VIR Mestna občina Nova Gorica

Včeraj smo s slovesnostjo v Eda centru obeležili 110. obletnico prvega poleta Edvarda Rusjana, ki se je zgodil 25. novembra 1909 v sosednji Gorici. Slovesnost je privabila številne ljubitelje letalstva in dediščine bratov Rusjan, ki sta za tisti čas s tehničnega vidika izdelovala zelo kompleksna letala. Bila so izjemen tehnični dosežek, ki je zahteval veliko znanja, spretnosti in ustreznega orodja. Nepredstavljivo je, da sta začela v očetovi delavnici, kjer jima je oče dal na voljo orodje za izdelovanje sodov. V zgodbi njunih letal in podvigov se skriva izjemna zgodba njune sestre Lojzke Rusjan, ki je za letala šivala platnena letalska krila. V ospredju je vedno zgodba Edvarda in Josipa Rusjana, manj znana pa je vloga Lojzke Rusjan, ki je bratovim dosežkom dodala pomemben prispevek. Tehnični dosežek Rusjanov je plod skupinskega dela družine, ki se je predala razvoju in napredku. Dokazali so, da lahko v preprosti družini nastane prelomna zgodba napredka, ki se za vedno zapiše v zgodovino.

Družina bratov Rusjan je podoživljala vsa prizadevanja, napore, uspehe in neuspehe mladih konstruktorjev. Na začetku prejšnjega stoletja je številčna družina živela v hiši pod Kostanjevico v Gorici, kjer si je oče Franc Rusjan uredil manjšo sodarsko delavnico. Med leti 1908 do 1911 so vsi člani pobliže doživljali in po najboljših močeh pomagali pri snovanju in pripravi letal, ki so nastajala v domači delavnici. Popravila in izboljšave pa sta brata opravljala na dveh letalnih poljih pri Gorici, leta 1909 na Malih Rojcah, 1910 pa na Velikih Rojcah južno od mesta. Oče Franc je bratoma nudil prostore, pa tudi znanje pri rokovanju z raznimi materiali, v prvi vrsti z lesom in kovinskim okovjem. Dokler se je dalo, jima je pomagal tudi finančno. V dela prizadevnih bratov pa se je zelo vključila sestra Lojzka – Gigia, ki je bila izučena šivilja. In prav to njeno znanje je bratoma prišlo zelo prav, saj jima je bila sestra v veliko pomoč pri šivanju platna, s katerim sta brata prekrivala krila svojih sedmih enokrilnih, dvokrilnih in trokrilnih letal. 

Zdi se skoraj nemogoče, da je v dobrem letu dni, v sodarski delavnici Rusjanovih nastalo toliko letal lastne zasnove in izdelave. V njune sanje in napore je najbolj verjela prav sestra Lojzka, ki je zelo tesno sledila in sodelovala pri zahtevnih opravilih. Pomanjkanje denarja, s katerim bi si brata preskrbela boljši motor, je botrovalo temu, da goriški poskusi niso obrodili željenih sadov. Pravi uspeh se je rodil šele jeseni 1910 v delavnici bogatega trgovca Mihajla Merćepa v Zagrebu, ko je letalo, imenovano Merćep-Rusjan, uspešno prestalo vse poizkuse in bilo pripravljeno za odhod na daljšo turnejo po mestih Balkana. Namen je bil promocijsko obiskati Beograd, Sofijo, Bukarešto, Carigrad in verjetno še druga mesta. Žal so se sanje razblinile že v Beogradu, ko se je zaradi močnega vetra letalo zrušilo na breg Save pod trdnjavo Kalemegdan. Padec je bil usoden za komaj 24-letnega Edvarda. Veličastnega pogreba, ki so ga 12. januarja 1911 goriškemu Ikarusu pripravili v Beogradu, se je od Rusjanove družine udeležila le sestra Lojzka, ki jo je v Beograd pospremil njen zaročenec Giovanni Tapari iz Gorice. Kot so poročali takratni časopisi, je vidno ganjena Lojzka stopila v kapelo v spremstvu zaročenca in Mihajla Merćepa. Z bolestnim vzklikom se je vrgla na bratovo truplo. Ihtela je in jokala ter poljubljala Edvardovo mrtvo lice. Z velikim trudom so jo prisotni odvedli od krste, so še pisali časopisi. Po pogrebu je na povratku iz Beograda Lojzka prinesla pretresljivo fotografijo padajočega letala, ki pa je ni pokazala niti očetu in mami. Ta fotografija je z Lojzko in njenim možem Giovannijem romala v Argentino. Zaročenca sta se namreč poročila v Gorici 15. aprila 1912, leto po Edvardovi smrti. Fotografija padajočega letala je v Gorico prispela šele leta 2000 skupaj z mnogimi fotografijami in opisi Rusjanove družine v Gorici in njenih potomcev v Argentini. Vsi izseljeni Rusjani so živeli v Buenos Airesu, razen Lojzke, ki se je nastanila v Rosariu. Lojzka Rusjan je umrla v Rosariu 6. junija 1984. 


Za vsebino tega članka se zahvaljujemo Viliju Prinčiču, avtorju knjige »V sinjo brezkončnost: po sledeh odkrivanja zapuščine bratov Rusjan, pionirjev letalstva« (2011).

 

 

Fotografija: arhiv Grazie Rusjan

Fotografije: Foto Lado