Govor dr. Kaje Širok na osrednji slovesnosti Mestne občine Nove Gorice ob slovenskem kulturnem prazniku

Spoštovane, spoštovani,

spoštovani župan Mestne občine Nova Gorica, g. Matej Arčon, predstavniki političnih in kulturnih organizacij, vabljeni gostje, drage obiskovalke in obiskovalci. Najlepša hvala za izraženo čast in zaupanje za nagovor na današnji slovesnosti ob slovenskem kulturnem prazniku ter pričetku praznovanj 70‑letnice našega mesta.

V sredo bomo praznovali kulturni praznik. Letošnja Prešernova nagrajenca sta akademska slikarka Metka Krašovec ter prevajalec in pisatelj Aleš Berger. Nagrajenci Prešernovega sklada so pisateljica Mojca Kumerdej, skladateljica Nina Šenk, skladatelj Mitja Vrhovnik Smrekar, arhitekturni studio Krušec, klarinetist Boštjan Gombač in illustrator, karikaturist ter stripar Tomaž Lavrič.  Zanimivo bi bilo vedeti, kaj nagrajenci menijo o stanju duha kulture v Sloveniji in o tem, koliko kruha jim ta poklic nameni. Danes se namreč kulturniki v opravljanju svojega poklica vse težje preživljajo med uveljavljenimi stereotipi o lenobi umetnika in ležernosti bivanja na državne stroške. Že poznana finančna kriza, ki je krepko oklestila državni proračun v zadnjih petih letih, je kulturo še posebej odrinila iz družbenega vsakdana. Očitki, da se kulturi namenja preveč denarja, da je ta za preživetje nepotrebna, da umetnost ne služi več potrebi družbe in da so umetniki ter kulturniki paraziti, ki državni denar trosijo in obenem ne ustvarjajo nič nazaj, so le del prežvečenih družbenih diskurzov o kulturi ter kulturnikih.

Privilegij, da kulturnemu ustvarjanju lahko namenijo svoje življenje in ob tem v opravljanju svojega poklica dostojno živijo, je zgodba manjšine. Obenem je jasno, da je pot prepletena z odrekanji in trdim delom, kjer okolica ne vedno razume stanja duha umetnika ter njegovo voljo, da iz notnega zapisa, napisane besede, barv in črt ustvarja kulturne trende za nov dan. Kolikokrat so slišali, naj raje sežejo po rednem ter plačanem delu in nehajo noč in dan brenkati po kitarah, skicirati po prtih, plesati po mestih in peti po ulicah. Stalnica tistih, ki za kulturo živijo, je pogled v prihodnost in verovanje v pozitivne zmožnosti jutranjega dne. Za razliko od nas, ki živimo v sedanjosti, so oblikovalci kulture jutrišnjega dne sposobni videti čez našo zaplankanost in čas razumeti premosorazmerno z osebno rastjo in ne v kvaliteti materialnega, novi hiši in odvečnih navlak pred njo. Namreč, kultura se je ustvarjala že pred finančno krizo in kultura bo krizo tudi preživela. Lahko bo iz tega boja prišla osiromašena in zbegana, a vedno kot nesporna zmagovalka časa. Nikoli ne bo všečna, ker bi všečnost pomenila stalnost, ustvarjalnost pa nima s slednjo nobene povezave. In tako bodo mladi večno govorili, da je kulture premalo in prav bodo imeli. Kulturo morajo ustvariti sami, sebi po obličju in hrepenenju. Nerazumevanje starejših generacij pa je pri tem vedno potrebno razumeti s kančkom razuma, v zavedanju, da je Edina stalnica ta, da se svet spreminja. In edino, kar človeštvo zapušča zanamcem, so, poleg onesnaženih voda in gora, vrhunski dosežki človeštva – najsi je to glasba ali ples, vizualna in uprizoritvena umetnost, mogočne zgradbe in večne zgodbe, ki jih v pisane besede znajo pričarati le najboljši.

Ustvarjalnost je del razvoja in prihodnosti. Povezana je z mladostjo, vizijo novega, z izgradnjo boljšega. V hrepenenju po prelomu s starim, v iskanju identitete in lastnega izražanja čustev. Verjetno nikoli po koncu druge svetovne vojne nismo toliko potrebovali pozitivne ustvarjalnosti, kot jo potrebujemo danes. V času, ko svet, ki smo ga tako skrbno gradili, ponovno pada v že videne podobe nestrpnosti, neenakosti, delitve po sistemu rasne in spolne večvrednosti, razumevanju sveta skozi optike razločevanja in ne povezovanja. Kot da se v zadnjih stotih letih nismo ničesar naučili, kot da ti naši lepi kraji, naša Goriška, ni dovolj pretrpela, da njene zgodbe nismo slišali in razumeli. Vračamo se k mentalnim zaporam in kljub temu, da v spomin zlahka prikličemo stare meje, že vzpostavljamo nove. Zapiramo se v svet strahu in nadzora, kjer je nevednost gonilna sila negativnega razvoja, kjer družba v ponavljanju napak iz preteklosti poveličuje koncept ene identitete. Ne da bi pri tem razumela da smo tu, na tej zemlji, nosilci vseh identitet, v prepletanju slovenskih, italijanskih, furlanskih, nemških korenin z zgodbami prihajanja in odhajanja na vse konce sveta.

Pred 100 leti, ravno na ta dan, so naši goriški predniki živeli kot begunci po mestih in begunskih centrih avstrijskega cesarstva. Vrnili so se po vojni vihri in te kraje začeli ponovno zapuščati manj kot desetletje kasneje. Na današnji dan, pred sedemdesetimi leti, so se prebivalci naših krajev bili ponovno na preizkušnji. Le pet dni kasneje, 10. februarja 1947, je bila namreč podpisana Pariška mirovna pogodba, ki je 15. septembra istega leta stopila v veljavo. Nastala je nova meja in gradil se je nov družbeni red.

Ob novem človeku se je gradilo tudi novo mesto, pod sloganom »Zgradili naj bi nekaj velikega, lepega in ponosnega, nekaj, kar bi sijalo preko meje.«

In so gradili. Kot prva je decembra 1947 prispela srbska mladinska brigada, ki je bila konec meseca tudi proglašena za prvo udarno brigado. Sledile so druge mladinske brigade, prihajali so ljudje iz cele Jugoslavije. Ravnikarjeva zasnova mesta, izdelana po teorijah Le Corbusiera, je želela spremeniti odnos do kvalitete življenja in gradnje nove družbe. Predvidel je veliko sonca in velike zelene površine. Po začetni gradnji t. i. »ruskih blokov« na Kidričevi ulici je bila urbanistična zasnova mesta spremenjena in Ravnikarjevo mesto ni nikoli zaživelo v svoji prvotni zasnovi. A mesto se je razvijalo naprej, se gradilo in ustvarjale so ga pridne roke vseh prebivalcev. 

Nova Gorica je že po definiciji svojega nastanka mesto priseljencev, ljudi, ki so se v času razcveta Jugoslavije selili v mesto vrtnic, kjer so jih čakale dobro plačana služba in materialne ugodnosti, ki jih je ponujalo življenje ob meji. Ljudje so se selili z okoliških hribov, iz drugih mestnih središč in zaradi velikega povpraševanja po delavski sili, tudi iz drugih republik Jugoslavije.

Prihodnost mesta je bila položena v generacije, ki so ta prostor gradile in si tu ustvarile dom in družino. Mladostniki, ki so v mlado mesto prišli polni sanj in pričakovanj in tu doživeli življenje. Rasli so z mestom, ga soustvarjali in bogatili. V Novi Gorici je vsak prebivalec mesta njen osebni pričevalec, zgodovinar zgodbe o sedemdesetletniku, ki še vedno raste. To mesto je zraslo iz zavedanja, da narod, ki ljubi svoj jezik in kulturo, potrebuje tudi prostor, kjer kulturo izraža in ustvarja. Nova Gorica je nastala iz znoja, udarniškega dela, iz pesmi o boljšem jutri, iz smeha brigadirjev in pridnih rok bodočih prebivalcev. V ljubezni do kulture in v zanosu, da je v slogi moč, in spoštovanju vseh razlik, ki nas povezujejo v podobo Novogoričanov.

Lahko ni najlepše mesto na svetu, je pa zato toliko bolj pristno, srčno in ustvarjalno. In vedno znova nas mesto opominja, da raste in ne misli odrasti. Želim vam prijeten večer, mestu želim uspešen pričetek praznovanj in čim več kulture. Tiste prave, srčne. Hvala.

Fotografije: David Verlič