Govor župana Mirka Brulca ob 100-letnici Bohinjske železnice
Spoštovani!
Z velikim veseljem vas pozdravljam v Novi Gorici, na osrednji prireditvi ob 100 letnici Bohinjske železnice. Pravzaprav bi moral reči na "osrednji železniški postaji celotne proge", saj sta se danes prav pred to lepo stavbo spet srečala vlaka, ki sta vsak iz svoje smeri prevozila celotno progo od Jesenic do Trsta. Ob 100 letnici sta parni lokomotivi tako premagali vse ovire, vzpone, zaraslo progo, državne meje, premagali sta čas in se srečali ob skupnem trgu obeh Goric, kot da se duhovi načrtovalcev in graditeljev proge in ljudi ob njej vračajo, se spominjajo časov, ko so prvič slišali in komaj verjeli, da bo proga prebila gore med Bohinjem in Baško grapo ter premagala Sočo. Se spominjajo časov, ko so prišli zemljemerci, delavci, stroji. Ko so zrasle prve barake in so se stroji zagrizli v hribovje.
Potreba po Soški progi pa se je rodila že veliko prej. Pravzaprav se ni govorilo prav o tej progi, prav o Bohinjski železnici. Govorilo se je o nujnosti druge povezave s Trstom, ki ga je – kot večina od nas ve – pred skorajda natanko 149 leti južna železnica povezala s prestolnim Dunajem. A kmalu se je pokazalo, da je trasa skozi Bohinj in Gorico prava rešitev, saj sledi najkrajši naravni poti med severom in jugom. In kaj bi bil boljši argument v času svetovne gospodarske ekspanzije v 2. polovici 19.stoletja?
In tako se je zgodilo, da je doline in grape malo pred prelomom stoletja naselili duh svetovljanstva. Tujci so prinesli vonj po drugih krajih, vonj po širnem svetu in grape in doline so začele sanjati velike zgodbe. Zgraditi cesto, zgraditi železnico pa je le manjši, trenutni del! Vpliv na kraje skozi katere proga teče, pa je kot reka, ki od nekod priteče in se nekje zlije v morje. A reka le molči! Čaka. Železnica pa prenaša ideje, z njo se vozijo izkušnje, načrti. Pripeljejo se podjetneži. Začnejo se graditi industrijski obrati, potrebne so šole, bolnišnice. V tem vidim pomen Bohinjske železnice.
In sedaj smo tu. Kaj sedaj? Veliko smo že slišali o železnicah. O stroških, dobičku, subvencijah, predvsem o togosti sistema. A malo, in še to na neobičajnih mestih o ekologoiji, o čistosti prevoza. Kot da je to stvar civilne iniciative ljubiteljskih društev ali skupin, ki jih preganja romantika. Kot da se o tem z lahkoto govori, da bi pa preusmerili tovorni promet s cest na železnico, k temu pa se čisto zares ne pristopi. Pa bi bilo potrebno le delček tiste energije, ki jo vlagamo v tranzit po cestah. Marsikdaj bi bili dovolj le administrativni ukrepi. A ne gre. Zato poslušam o Bohinjski železnici vse. Od zaprtja do elektrifikacije. Rezultatov pa ni in res velja zanjo, da tiho in spokojno drema med krasnimi dolinami in ure in ure sama samotna kramlja z reko, čaka na naslednji napol prazen vlak.
Dragi gostje, v Novi Gorici ne delamo proslav zaradi proslavljanja in zapravljanja denarja. Tudi za tisto izpred dveh let, ko je Slovenija vstopila v Evropsko Unijo, je nekaj ostalo. Skupen trg obeh Goric, mesto, kjer se rešujejo problemi nove oblike sosedstva – hvala županu Brancatiju in Evropski regionalni gospodarski forum, ki je ob sodelovanju vlade in Evropskega komiteja regij letos že drugič pripeljal v naše mesto prek 150 gostov iz 25 evropskih držav.
Kaj bo drugače pri tej proslavi? Solkanski most, kamniti velikan ima novo turistično infrastrukturo, novo razsvetljavo, malo je polepšan. Na pomembnih objektih so na novo postavljene spominske plošče. Premaknili bomo solkansko postajališče, ga povezali z avtobusom. Nekaj postaj je dobilo novo preobleko. A železnica bo še naprej dremala,v nevarnosti, da zares zaspi.
Župani ob progi smo se ob 100 letnici povezali. Predlagam, da ta povezava ostane tudi za naprej in skupaj z Društvom za Bohinjsko progo, postane vest, zaščitnik te lepotice. Pritiskali bomo, da se prične postopek za vpis te enkratne proge v Unescov seznam svetovne dediščine, pritiskali bomo, da se doseže njej ustrezno mesto v okviru 5. evropskega koridorja in pritiskali bomo, da se proga prepozna na seznamu turističnih znamenitosti Slovenije. Tudi v spotih na ameriških televizijah.
In ne pristanemo na stavek, da se to ne da. Ker je sosednjim državam že uspelo oživiti proge, ki so tudi manj zanimive, bo jasno, da bo spanje te proge, če se bo to zgodilo, samo posledica nesposobnosti in nezainteresiranosti odgovornih.
In na koncu. Danes je le proslava. Že od jutra poteka – od Jesenic do Trsta. Doline, reke, meje. Same črte in med njimi proga. In ljudje ob njej.
To so poudarki iz programa, ki smo vam ga nocoj pripravili in upam, da boste pri nas preživeli lep večer.
Z velikim veseljem vas pozdravljam v Novi Gorici, na osrednji prireditvi ob 100 letnici Bohinjske železnice. Pravzaprav bi moral reči na "osrednji železniški postaji celotne proge", saj sta se danes prav pred to lepo stavbo spet srečala vlaka, ki sta vsak iz svoje smeri prevozila celotno progo od Jesenic do Trsta. Ob 100 letnici sta parni lokomotivi tako premagali vse ovire, vzpone, zaraslo progo, državne meje, premagali sta čas in se srečali ob skupnem trgu obeh Goric, kot da se duhovi načrtovalcev in graditeljev proge in ljudi ob njej vračajo, se spominjajo časov, ko so prvič slišali in komaj verjeli, da bo proga prebila gore med Bohinjem in Baško grapo ter premagala Sočo. Se spominjajo časov, ko so prišli zemljemerci, delavci, stroji. Ko so zrasle prve barake in so se stroji zagrizli v hribovje.
Potreba po Soški progi pa se je rodila že veliko prej. Pravzaprav se ni govorilo prav o tej progi, prav o Bohinjski železnici. Govorilo se je o nujnosti druge povezave s Trstom, ki ga je – kot večina od nas ve – pred skorajda natanko 149 leti južna železnica povezala s prestolnim Dunajem. A kmalu se je pokazalo, da je trasa skozi Bohinj in Gorico prava rešitev, saj sledi najkrajši naravni poti med severom in jugom. In kaj bi bil boljši argument v času svetovne gospodarske ekspanzije v 2. polovici 19.stoletja?
In tako se je zgodilo, da je doline in grape malo pred prelomom stoletja naselili duh svetovljanstva. Tujci so prinesli vonj po drugih krajih, vonj po širnem svetu in grape in doline so začele sanjati velike zgodbe. Zgraditi cesto, zgraditi železnico pa je le manjši, trenutni del! Vpliv na kraje skozi katere proga teče, pa je kot reka, ki od nekod priteče in se nekje zlije v morje. A reka le molči! Čaka. Železnica pa prenaša ideje, z njo se vozijo izkušnje, načrti. Pripeljejo se podjetneži. Začnejo se graditi industrijski obrati, potrebne so šole, bolnišnice. V tem vidim pomen Bohinjske železnice.
In sedaj smo tu. Kaj sedaj? Veliko smo že slišali o železnicah. O stroških, dobičku, subvencijah, predvsem o togosti sistema. A malo, in še to na neobičajnih mestih o ekologoiji, o čistosti prevoza. Kot da je to stvar civilne iniciative ljubiteljskih društev ali skupin, ki jih preganja romantika. Kot da se o tem z lahkoto govori, da bi pa preusmerili tovorni promet s cest na železnico, k temu pa se čisto zares ne pristopi. Pa bi bilo potrebno le delček tiste energije, ki jo vlagamo v tranzit po cestah. Marsikdaj bi bili dovolj le administrativni ukrepi. A ne gre. Zato poslušam o Bohinjski železnici vse. Od zaprtja do elektrifikacije. Rezultatov pa ni in res velja zanjo, da tiho in spokojno drema med krasnimi dolinami in ure in ure sama samotna kramlja z reko, čaka na naslednji napol prazen vlak.
Dragi gostje, v Novi Gorici ne delamo proslav zaradi proslavljanja in zapravljanja denarja. Tudi za tisto izpred dveh let, ko je Slovenija vstopila v Evropsko Unijo, je nekaj ostalo. Skupen trg obeh Goric, mesto, kjer se rešujejo problemi nove oblike sosedstva – hvala županu Brancatiju in Evropski regionalni gospodarski forum, ki je ob sodelovanju vlade in Evropskega komiteja regij letos že drugič pripeljal v naše mesto prek 150 gostov iz 25 evropskih držav.
Kaj bo drugače pri tej proslavi? Solkanski most, kamniti velikan ima novo turistično infrastrukturo, novo razsvetljavo, malo je polepšan. Na pomembnih objektih so na novo postavljene spominske plošče. Premaknili bomo solkansko postajališče, ga povezali z avtobusom. Nekaj postaj je dobilo novo preobleko. A železnica bo še naprej dremala,v nevarnosti, da zares zaspi.
Župani ob progi smo se ob 100 letnici povezali. Predlagam, da ta povezava ostane tudi za naprej in skupaj z Društvom za Bohinjsko progo, postane vest, zaščitnik te lepotice. Pritiskali bomo, da se prične postopek za vpis te enkratne proge v Unescov seznam svetovne dediščine, pritiskali bomo, da se doseže njej ustrezno mesto v okviru 5. evropskega koridorja in pritiskali bomo, da se proga prepozna na seznamu turističnih znamenitosti Slovenije. Tudi v spotih na ameriških televizijah.
In ne pristanemo na stavek, da se to ne da. Ker je sosednjim državam že uspelo oživiti proge, ki so tudi manj zanimive, bo jasno, da bo spanje te proge, če se bo to zgodilo, samo posledica nesposobnosti in nezainteresiranosti odgovornih.
In na koncu. Danes je le proslava. Že od jutra poteka – od Jesenic do Trsta. Doline, reke, meje. Same črte in med njimi proga. In ljudje ob njej.
To so poudarki iz programa, ki smo vam ga nocoj pripravili in upam, da boste pri nas preživeli lep večer.