Govor podžupana Tomaža Vuge ob dnevu samostojnosti
Spoštovane gospe in gospodje, Novogoričanke in Novogoričani,
spoštovani svetniki Mestnega sveta MONG,
spoštovani gospod župan,
Na današnji dan, 23.decembra 1990, pred petnajstimi leti, smo se slovenski državljani na referendumu z velikansko večino odločili za samostojno pot v lastni državi. Tri dni kasneje so bili rezultati referenduma objavljeni in tak rezultat smo z velikim veseljem praznovali v vseh krajih Slovenije. To je bil 26. december, ki smo ga proglasili za naš državni praznik, Dan samostojnosti, od letošnjega leta naprej Dan samostojnosti in enotnosti.
Šest mesecev kasneje, 25.junija 1991, smo proglasili našo neodvisnost, leto po referendumu, 23. decembra 1991 pa sprejeli našo prvo ustavo v samostojni Sloveniji.
Vmes smo doživeli enega od najbolj burnih let našega življenja. Kdo se ne spominja tega, za vse nepozabnega leta 1991, ko so bile jutranje novice opoldne že stare in tiste opoldanske zvečer že pozabljene? Kdo se ne spominja, koliko časa smo vsi, od mladih do starih, takrat preživeli pred televizorji in s strahom in upanjem pričakovali naslednje dogodke? Tisti, ki smo to doživljali, tega gotovo ne bomo pozabili. Ne bomo pozabili le dogodkov, ampak - vsaj jaz – še bolj vzdušja, ki je takrat prevladovalo. Vzdušje, ki je bilo ob vsem strahu in negotovosti polno optimizma in prepričanja, da smo se odločili prav, da je pravica na naši strani in da nam ne more in ne sme te pravice nihče odvzeti ne znotraj države, ki smo jo zapuščali, ne kdorkoli iz širšega mednarodnega okolja. To smo dokazali tudi v - k sreči - kratkem a odločnem desetdnevnem vojaškem spopadu, iz katerega smo izšli kot vojaški in moralni zmagovalci.
Danes so ti burni dogodki le del naše zgodovine, ki je z njimi začela pisati za Slovenijo in Slovence novo poglavje o času, v katerem so se začela udejanjati vse želje in težnje stoletja dolge zgodovine našega naroda.
Od idej o zedinjeni Sloveniji v sredini devetnajstega stoletja, do poskusov oblikovanja samostojne Slovenije po koncu prve svetovne vojne pa do zmagovitega osvobodilnega boja slovenskega naroda v drugi svetovni vojni, boja, ki je prav na Primorskem še bolj kot drugje črpal svojo moč v želji Primorcev po združitvi z ostalo Slovenijo v državo, ki bo pripadala samo Slovencem in v kateri bomo na svoji zemlji mi gospodar.
Spoštovani,
V teh petnajstih letih življenja v lastni državi so se dogodki vrstili skoraj s filmsko hitrostjo, pa kljub temu nas je stalno preganjala misel , da še nismo dosegli tistega kar smo želeli, da zamujamo. Ko pa pogledamo nazaj, imam vsaj jaz občutek da je teh petnajst let tako Sloveniji kot tudi meni osebno zdrvelo mimo, tako hitro, da enostavno ne najdemo časa vsaj za bežno oceno prehojene poti, ki bi nas gotovo navdala z zadovoljstvom. Iz nepoznane jugoslovanske republike smo postali država, enakopraven član Organizacije združenih narodov, eno leto celo predsedujoči njenemu Varnostnemu svetu, se preko Sveta Evrope in kasneje Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi postopoma vzpenjali med države, ki so v letu 2004 končno dosegle svoj najpomembnejši cilj in postale član Zveze NATO in del združene Evrope. Dogodek, ki je še posebej pomemben za Novo Gorico, saj je z osrednjim dogodkom ob vstopu Slovenije 30.aprila 2004 na trgu pred novogoriško postajo ponesel ime Nove Gorice in Goriške v širni svet.
To strmo politično pot je spremljal tudi gospodarski razvoj, ki je po začetnih težavah zaradi izgube jugoslovanskih trgov ponovno dobil zagon, ki se kaže tudi v vzpenjanju na lestvicah najuspešnejših držav v Evropski zvezi. Seveda ta razvoj ni brez nevarnosti in tudi temnejših plati, predvsem na socialnem področju in na žalost nujnemu žrtvovanju delovno intenzivnih panog globalizaciji svetovnega gospodarstva. Tem vzponom in padcem smo bili priča tudi v Novogoriški občini, ki pa zaradi svoje specifične lege ob meji in seveda zaradi glavnega generatorja razvoja – igralništva, ni doživljala enakih in istočasnih gibanj kot drugje v Sloveniji. Po eni strani nam je bilo precej prihranjeno, saj tako hudih travm kot druga industrijska središča nismo doživeli, po drugi strani, tudi zaradi uspavanosti zaradi lagodnejšega življenja, pa nismo znali izkoristiti prednosti, ki smo jih še vedno imeli zaradi svoje lege ob meji. Izgubljali smo tudi zato, ker nismo znali in uspeli biti dovolj uporni v borbi za položaj in vlogo Nove Gorice in Goriške v slovenskem prostoru. V procesu centralizacije države smo izgubljali eno funkcijo za drugo, nadomestila za izgube pa so le stežka prihajala nazaj. S težavo bomo končno le dobili avtocestno povezavo s Slovenijo, borih 50 km od Vrtojbe do razdrtega bomo gradili skoraj 30 let, bo pa Nova Gorica kmalu postala univerzitetno središče, kar si pred nekaj leti, ko v konkurenci s Koprom nismo uspeli, komaj lahko zamišljali.
Spoštovani,
izzivov ni konec, vsako leto je po svoje podobno burnemu letu 1991, samo na drugih področjih in z drugimi sredstvi. Pred nami je izziv postati končno Goriška pokrajina, kar nam bo olajšalo težave, ki jih povzroča vedno večje drobljenje naše občine in s tem še bolj opazno odrivanje ne samo občine ampak tudi Nove Gorice na slovensko obrobje. Prav zato moramo vztrajati na poti, ki smo jo zastavili z aktivnim sodelovanjem ob meji, s skupnimi projekti s sosedno Gorico in z občino Šempeter – Vrtojba, ki z nami deli usodo regionalnega središča Goriške. Prepričan sem, da je pred nami še mnogo velikih pa tudi majhnih izzivov, izzivov za celotno regijo, za Novo Gorico in za vsakega od nas. Pomembno je, da se jih ne ustrašimo, ampak jih skušamo po najboljših močeh realizirati v dobro vseh in vsakega posameznika.
Zato, spoštovane gospe in gospodje, spoštovani župan,
dovolite da vam ob koncu ne le čestitam ob Dnevu samostojnosti in enotnosti, ampak vam pred bližnjimi pazniki tudi zaželim vesele Božične praznike, predvsem pa srečno, zdravo in uspešno Novo leto, leto 2006, v prepričanju, da ga bomo skupaj obeležili z novimi uspehi pri razvoju Goriške in Nove Gorice.
spoštovani svetniki Mestnega sveta MONG,
spoštovani gospod župan,
Na današnji dan, 23.decembra 1990, pred petnajstimi leti, smo se slovenski državljani na referendumu z velikansko večino odločili za samostojno pot v lastni državi. Tri dni kasneje so bili rezultati referenduma objavljeni in tak rezultat smo z velikim veseljem praznovali v vseh krajih Slovenije. To je bil 26. december, ki smo ga proglasili za naš državni praznik, Dan samostojnosti, od letošnjega leta naprej Dan samostojnosti in enotnosti.
Šest mesecev kasneje, 25.junija 1991, smo proglasili našo neodvisnost, leto po referendumu, 23. decembra 1991 pa sprejeli našo prvo ustavo v samostojni Sloveniji.
Vmes smo doživeli enega od najbolj burnih let našega življenja. Kdo se ne spominja tega, za vse nepozabnega leta 1991, ko so bile jutranje novice opoldne že stare in tiste opoldanske zvečer že pozabljene? Kdo se ne spominja, koliko časa smo vsi, od mladih do starih, takrat preživeli pred televizorji in s strahom in upanjem pričakovali naslednje dogodke? Tisti, ki smo to doživljali, tega gotovo ne bomo pozabili. Ne bomo pozabili le dogodkov, ampak - vsaj jaz – še bolj vzdušja, ki je takrat prevladovalo. Vzdušje, ki je bilo ob vsem strahu in negotovosti polno optimizma in prepričanja, da smo se odločili prav, da je pravica na naši strani in da nam ne more in ne sme te pravice nihče odvzeti ne znotraj države, ki smo jo zapuščali, ne kdorkoli iz širšega mednarodnega okolja. To smo dokazali tudi v - k sreči - kratkem a odločnem desetdnevnem vojaškem spopadu, iz katerega smo izšli kot vojaški in moralni zmagovalci.
Danes so ti burni dogodki le del naše zgodovine, ki je z njimi začela pisati za Slovenijo in Slovence novo poglavje o času, v katerem so se začela udejanjati vse želje in težnje stoletja dolge zgodovine našega naroda.
Od idej o zedinjeni Sloveniji v sredini devetnajstega stoletja, do poskusov oblikovanja samostojne Slovenije po koncu prve svetovne vojne pa do zmagovitega osvobodilnega boja slovenskega naroda v drugi svetovni vojni, boja, ki je prav na Primorskem še bolj kot drugje črpal svojo moč v želji Primorcev po združitvi z ostalo Slovenijo v državo, ki bo pripadala samo Slovencem in v kateri bomo na svoji zemlji mi gospodar.
Spoštovani,
V teh petnajstih letih življenja v lastni državi so se dogodki vrstili skoraj s filmsko hitrostjo, pa kljub temu nas je stalno preganjala misel , da še nismo dosegli tistega kar smo želeli, da zamujamo. Ko pa pogledamo nazaj, imam vsaj jaz občutek da je teh petnajst let tako Sloveniji kot tudi meni osebno zdrvelo mimo, tako hitro, da enostavno ne najdemo časa vsaj za bežno oceno prehojene poti, ki bi nas gotovo navdala z zadovoljstvom. Iz nepoznane jugoslovanske republike smo postali država, enakopraven član Organizacije združenih narodov, eno leto celo predsedujoči njenemu Varnostnemu svetu, se preko Sveta Evrope in kasneje Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi postopoma vzpenjali med države, ki so v letu 2004 končno dosegle svoj najpomembnejši cilj in postale član Zveze NATO in del združene Evrope. Dogodek, ki je še posebej pomemben za Novo Gorico, saj je z osrednjim dogodkom ob vstopu Slovenije 30.aprila 2004 na trgu pred novogoriško postajo ponesel ime Nove Gorice in Goriške v širni svet.
To strmo politično pot je spremljal tudi gospodarski razvoj, ki je po začetnih težavah zaradi izgube jugoslovanskih trgov ponovno dobil zagon, ki se kaže tudi v vzpenjanju na lestvicah najuspešnejših držav v Evropski zvezi. Seveda ta razvoj ni brez nevarnosti in tudi temnejših plati, predvsem na socialnem področju in na žalost nujnemu žrtvovanju delovno intenzivnih panog globalizaciji svetovnega gospodarstva. Tem vzponom in padcem smo bili priča tudi v Novogoriški občini, ki pa zaradi svoje specifične lege ob meji in seveda zaradi glavnega generatorja razvoja – igralništva, ni doživljala enakih in istočasnih gibanj kot drugje v Sloveniji. Po eni strani nam je bilo precej prihranjeno, saj tako hudih travm kot druga industrijska središča nismo doživeli, po drugi strani, tudi zaradi uspavanosti zaradi lagodnejšega življenja, pa nismo znali izkoristiti prednosti, ki smo jih še vedno imeli zaradi svoje lege ob meji. Izgubljali smo tudi zato, ker nismo znali in uspeli biti dovolj uporni v borbi za položaj in vlogo Nove Gorice in Goriške v slovenskem prostoru. V procesu centralizacije države smo izgubljali eno funkcijo za drugo, nadomestila za izgube pa so le stežka prihajala nazaj. S težavo bomo končno le dobili avtocestno povezavo s Slovenijo, borih 50 km od Vrtojbe do razdrtega bomo gradili skoraj 30 let, bo pa Nova Gorica kmalu postala univerzitetno središče, kar si pred nekaj leti, ko v konkurenci s Koprom nismo uspeli, komaj lahko zamišljali.
Spoštovani,
izzivov ni konec, vsako leto je po svoje podobno burnemu letu 1991, samo na drugih področjih in z drugimi sredstvi. Pred nami je izziv postati končno Goriška pokrajina, kar nam bo olajšalo težave, ki jih povzroča vedno večje drobljenje naše občine in s tem še bolj opazno odrivanje ne samo občine ampak tudi Nove Gorice na slovensko obrobje. Prav zato moramo vztrajati na poti, ki smo jo zastavili z aktivnim sodelovanjem ob meji, s skupnimi projekti s sosedno Gorico in z občino Šempeter – Vrtojba, ki z nami deli usodo regionalnega središča Goriške. Prepričan sem, da je pred nami še mnogo velikih pa tudi majhnih izzivov, izzivov za celotno regijo, za Novo Gorico in za vsakega od nas. Pomembno je, da se jih ne ustrašimo, ampak jih skušamo po najboljših močeh realizirati v dobro vseh in vsakega posameznika.
Zato, spoštovane gospe in gospodje, spoštovani župan,
dovolite da vam ob koncu ne le čestitam ob Dnevu samostojnosti in enotnosti, ampak vam pred bližnjimi pazniki tudi zaželim vesele Božične praznike, predvsem pa srečno, zdravo in uspešno Novo leto, leto 2006, v prepričanju, da ga bomo skupaj obeležili z novimi uspehi pri razvoju Goriške in Nove Gorice.