24. 9. 2007 ob 1930 otvoritev fotografske razstave o Avstraliji "ČAS SANJ" avtorja Zorka Bajca v avli Mestne občine Nova Gorica
Razstava bo na ogled od 24. 9. 2007 do 15. 10. 2007V "ČAS SANJ" so ujete starodavne skrivnosti, je vtkana sila spomina in moč doživetja. So samo trenutki večnosti, ki jih niza čas v brezčasju, kjer ne obstajajo včeraj, danes in jutri. V "ČAS SANJ" je ovita avstralska prostranost, ki jo je s fotografskim objektivom odkrival ZORKO BAJC. Iskalec trenutkov, občutljiva duša in nemirni popotnik, ki ga vedno znova kličejo življenja polne podobe sveta in speče skrivnosti, da jih na novo odkriva na svoj način. Srečanja z resničnostjo in monumentalno lepoto narave nas vabijo v poglede za obzorji, kjer se spajata tostran in onkraj.
Odkar se človek zaveda, poskuša pojasniti obstoj sveta in njegove številne pojavne oblike. Za J.S. Bacha so bili čudeži narave dokaz božjega reda, vere, ki jo je slavil v svoji glasbi. Njegov znameniti "Air" pooseblja ples časa. Čas, ki ustvarja spremembe in oblike v naravi, je samosvoj kreator. Tudi tokrat smo lahko priča, da je za najlepšo in veličastno razstavo najprej poskrbela narava sama, sodobna tehnika (iz grške besede "techne" oziroma "technikos", kar pomeni veščina, spretnost, umetnost) pa je omogočila obstoj njenih podob v slikah. Fotografija ima lahko nešteto obrazov in zgodb, a samo enega človeka, ki je znal in zna prestreči "svoj" dragoceni trenutek in ji vdahniti "svojo" enkratno in trajno vsebino.
Zorko Bajc se je že večkrat podal na potovanja, ki so ga vodila daleč od doma, v neznane kraje in med različne ljudi. V več kot petnajst let dolgi in intenzivni fotografski dejavnosti smo ga lahko prepoznavali na mnogih razstavah skozi vse bolj izmojstreno in pretanjeno fotografsko izpoved. Pot ga je peljala od Beneškega karnevala do Slonokoščene obale in Sahare vse do Kapadokije in slednjič, lani, do daljne Avstralije. In vendar se njegove poti, polne globokih vtisov, vselej znova začenjajo in končujejo doma. Tu je posnel tudi svoj kratek avtorski film. Vrača se k naravi in rodnim koreninam, vrača se v svoje primorsko okolje, ki mu ima še toliko povedati in razodeti. To je svoboden in neomejen prostor, v katerega projicira svoje doživljanje sveta in s tem ustvarja nov, neskončno vznemirljiv svet mnogoterih sporočil. Z njimi odpira plasti pogleda v notranje bitje stvarnosti in njene nedorečenosti.
Klic Avstralije je bil dovolj močan, da prepričljivo odmeva tudi v fotografijah, ki nam bodo odstrle pogled na pokrajino in čas od pradavnine do sodobnosti, od mistike do zgodovine včerajšnjega dne. Obiskal je velika mesta, urbane in tudi bolj odmaknjene predele, kjer je še moč najti neokrnjeno prvobitno naravo, pisan živalski in rastlinski svet ter ljudi - tiste znane in neznane. Tem sledijo impresivni pogledi na mogočna rdečerumena skalovja in odkritja nenavadnih morskih obal, ko se sonce spokojno potaplja v svoj mir in ko jutro oživi na tisoče barv. Vse to je zgodba o Avstraliji, razpeta med neizprosno vročo puščavo in slikovitim utripom življenja, med starodavno aboriginsko mitologijo in sodobnostjo bleščečih nebotičnikov.
Čar umetniške fotografije Zorka Bajca je v tem, da gledalca nagovarja s preprosto, a hkrati s simbolno, in z izrazno pomenljivo govorico. Umetnost in narava mu predstavljata neizčrpen vir ustvarjalnega navdiha. Svoje duhovniško poslanstvo dopolnjuje in plemeniti z mnogimi kulturnimi vsebinami, ki jih z veseljem in naklonjenostjo predaja človeku in ljudem. V Piranu je hkrati s službo župnika prevzel tudi skrb nad sakralno kulturno dediščino, imenovano Zakladnica sv. Jurija. Vrsto let deluje kot nepogrešljiv soustvarjalec različnih kulturnih projektov, tako v domačem kot tudi širšem prostoru.
Odkar se človek zaveda, poskuša pojasniti obstoj sveta in njegove številne pojavne oblike. Za J.S. Bacha so bili čudeži narave dokaz božjega reda, vere, ki jo je slavil v svoji glasbi. Njegov znameniti "Air" pooseblja ples časa. Čas, ki ustvarja spremembe in oblike v naravi, je samosvoj kreator. Tudi tokrat smo lahko priča, da je za najlepšo in veličastno razstavo najprej poskrbela narava sama, sodobna tehnika (iz grške besede "techne" oziroma "technikos", kar pomeni veščina, spretnost, umetnost) pa je omogočila obstoj njenih podob v slikah. Fotografija ima lahko nešteto obrazov in zgodb, a samo enega človeka, ki je znal in zna prestreči "svoj" dragoceni trenutek in ji vdahniti "svojo" enkratno in trajno vsebino.
Zorko Bajc se je že večkrat podal na potovanja, ki so ga vodila daleč od doma, v neznane kraje in med različne ljudi. V več kot petnajst let dolgi in intenzivni fotografski dejavnosti smo ga lahko prepoznavali na mnogih razstavah skozi vse bolj izmojstreno in pretanjeno fotografsko izpoved. Pot ga je peljala od Beneškega karnevala do Slonokoščene obale in Sahare vse do Kapadokije in slednjič, lani, do daljne Avstralije. In vendar se njegove poti, polne globokih vtisov, vselej znova začenjajo in končujejo doma. Tu je posnel tudi svoj kratek avtorski film. Vrača se k naravi in rodnim koreninam, vrača se v svoje primorsko okolje, ki mu ima še toliko povedati in razodeti. To je svoboden in neomejen prostor, v katerega projicira svoje doživljanje sveta in s tem ustvarja nov, neskončno vznemirljiv svet mnogoterih sporočil. Z njimi odpira plasti pogleda v notranje bitje stvarnosti in njene nedorečenosti.
Klic Avstralije je bil dovolj močan, da prepričljivo odmeva tudi v fotografijah, ki nam bodo odstrle pogled na pokrajino in čas od pradavnine do sodobnosti, od mistike do zgodovine včerajšnjega dne. Obiskal je velika mesta, urbane in tudi bolj odmaknjene predele, kjer je še moč najti neokrnjeno prvobitno naravo, pisan živalski in rastlinski svet ter ljudi - tiste znane in neznane. Tem sledijo impresivni pogledi na mogočna rdečerumena skalovja in odkritja nenavadnih morskih obal, ko se sonce spokojno potaplja v svoj mir in ko jutro oživi na tisoče barv. Vse to je zgodba o Avstraliji, razpeta med neizprosno vročo puščavo in slikovitim utripom življenja, med starodavno aboriginsko mitologijo in sodobnostjo bleščečih nebotičnikov.
Čar umetniške fotografije Zorka Bajca je v tem, da gledalca nagovarja s preprosto, a hkrati s simbolno, in z izrazno pomenljivo govorico. Umetnost in narava mu predstavljata neizčrpen vir ustvarjalnega navdiha. Svoje duhovniško poslanstvo dopolnjuje in plemeniti z mnogimi kulturnimi vsebinami, ki jih z veseljem in naklonjenostjo predaja človeku in ljudem. V Piranu je hkrati s službo župnika prevzel tudi skrb nad sakralno kulturno dediščino, imenovano Zakladnica sv. Jurija. Vrsto let deluje kot nepogrešljiv soustvarjalec različnih kulturnih projektov, tako v domačem kot tudi širšem prostoru.