Telo v Ciklu slovenskega filma
Cikel slovenskega filma v Italiji bo svoj tretji odmev doživel 14. marca 2024 v družbi režiserke Petre Seliškar. Njen novi dokumentarni film Telo, ki popelje v skrivnosti človeškega telesa ter moči umetnosti in prijateljstva, bo na ogled z italijanskimi podnapisi ob 20. uri v Hiši filma v Gorici. Dogodek v Kinoateljeju pripravljajo v sodelovanju s produkcijsko hišo Petra Pan.
Režiserka je kar dve desetletji s kamero spremljala svojo prijateljico Urško, ki se pogumno spopada z redkimi avtoimunskimi boleznimi. Gledalce vodi skozi občutljivo zgodbo o življenju in notranjem svetu »med sanjami, resničnostjo in škodo, ki jo povzročajo bolezen in zdravila.« Dokumentaristka, prejemnica nagrade Darko Bratina iz leta 2008, v filmu prepleta mešanico intimnih pogovorov, osebnih arhivov in impresionističnih podob, razkrivajoč globoko človeško izkušnjo. Telo, ki je tudi letošnji dobitnik nagrade vesna za najboljši dokumentarni film na Festivalu slovenskega filma, ni le zgodba o bolezni, temveč o moči človeškega duha.
Po projekciji se bo občinstvo lahko srečalo z režiserko Petro Seliškar.
Skozi cikel v Kinoateljeju zaznamujejo letošnjo 25. obletnico podeljevanja nagrade Darko Bratina na festivalu Poklon viziji. Skupaj z gostjami in gosti praznujejo četrt stoletja nagrade, ki nosi sporočilo o transformativni, humanistični in poetični moči filmskih podob.
»Gremo nazaj v leto 2007 , ki je bilo za našo novonastalo družinico polno potovanj po celem svetu. Moj prvi celovečerni film Babice Revolucije je bil festivalsko uspešen in ravno sem rodila hči Terro. Festival Poklon viziji zame ostaja pomemben trenutek v mojem življenju, iz več razlogov; najprej ker sem se po dolgih letih vrnila v Slovenijo in je bila to prva nagrada v Sloveniji, ki sem jo prejela, no, tehnično gledano v Italiji. Zame je to nagrada s posebno težo, tudi fizično, ker je težka, kot se spomnim. Še težja je, ker nosi ime Darka Bratine. Takrat se spomnim, da mi je Nadja Velušček pripovedovala o njem in o začetkih Kinoateljeja, presunila me je zgodba, kako so fizično začeli prikazovati slovenski film čez mejo med Italijo in Slovenijo – filmsko platno med dvema kulturama, ki sta se zaradi vojne odtujili. To se mi še vedno zdi vizionarsko, edinstven način komunikacije in kreativen način, ki bi se lahko apliciral na marsikatero mejo. Za to idejo stoji Darko Bratina, ki se je kasneje ukvarjal z politiko manjšin in marsikaj dosegel. In to, da sta nam denarni del iz sklada izročili hčerki, ki nadaljujeta njegovo poslanstvo,« je ob tem povedala režiserka.
Cikel nastaja v sodelovanju s Slovenskim filmskim centrom, Hišo filma ter Uradom vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu, in je del Brezmejnega leta ter uradnega programa Evropske prestolnice kulture GO! 2025.
Snovanja cikla so se lotili v duhu prelomne retrospektive z naslovom Cinema sloveno 1946-1981 Slovenski film, ko je bila leta 1981 v Gorici italijanski javnosti premierno predstavljena slovenska kinematografija, do tedaj v tujini vedno prikazana le v sklopu jugoslovanske. »Gorica je postala opazovalnica slovenskega filma in družbe v spreminjanju,« je ob 25-letnici dogodka povedal Aleš Doktorič, takratni predsednik Kinoateljeja. Naj prav to še naprej ostane izziv in poziv naši čezmejni cinefilski skupnosti.