Razstava "Wagnerjeva ograja na Solkanskem mostu" navdušila prve obiskovalce
Ograja, ki je pred več kot stoletjem krasila osrednji del Solkanskega mostu, od preteklega petka, 14. aprila, krasi Vilo Bartolomei v Solkanu, kjer je osrednji muzejski eksponat na novi začasni razstavi Goriškega muzeja in prvič na ogled javnosti.
Avtorica dr. Ines Beguš, zgodovinarka v Goriškem muzeju, je razstavo zasnovala v sodelovanju z raziskovalcem zgodovine gradnje mostov Gorazdom Humarjem, ki je začel skrbno proučevati dele ograje, hranjene v depoju Goriškega muzeja, potem ko so jih leta 1999 (nekaj manjših pa tudi lani) potapljači DPD Soča potegnili z dna reke Soče, kjer je ograja ležala od prve svetovne vojne, med katero je med zračnim napadom skupaj z mostom zgrmela v vodo. Ta jo je dolga desetletja brusila, a niti moč vode ni prikrila nekaterih sledov in posebnosti, ki jih je odkril Humar.
Njegova ključna ugotovitev je, da gre za vrsto ograje, ki je nastala v ateljeju priznanega dunajskega arhitekta Otta Wagnerja. Primarno je bila sicer namenjena odseku Dunajske mestne železnice ob Donavskem kanalu, vendar je skoraj enaka oblika ograje stala tudi na Solkanskem mostu, kar je po doslej znanih podatkih edini tovrstni primer izven Dunaja. Ker je pri projektiranju omenjenega odseka železnice sodeloval tudi slovenski arhitekt Jože Plečnik, kot Wagnerjev študent, se je Humar pri svoji raziskavi povezal z umetnostnim zgodovinarjem in izrednim poznavalcem Plečnikovih del dr. Damjanom Prelovškom, ki je opravil tudi strokovni pregled umetnostno-zgodovinskega dela besedil na razstavi, o Wagnerjevi ograji pa dr. Prelovšek in Gorazd Humar pišeta tudi v zborniku Goriškega muzeja - Goriškem letniku.
"Ali je avtorstvo ograje Plečnikovo ali Wagnerjevo, še ugibamo. Upam, da bomo uspeli to skrivnost v naslednjih letih razvozlati," je ob odprtju razstave dejal Humar, ki vidi t. i. Wagnerjevo ograjo s Solkanskega mostu kot izredno obogatitev goriškega kulturnega prostora. Na razstavi, ki je naredila vtis tudi na župana Mestne občine Nova Gorica Sama Turela, je viden le odstotek 180 metrov dolge ograje, a vsebuje vse ključne elemente. Poleg ograje so v dveh vitrinah na ogled trije načrti, ki jih hrani arhiv Slovenskih železnic v Novi Gorici, in sicer načrt podpornega odra, ki so ga izrisali za gradnjo loka Solkanskega mostu, druga dva pa izkazujeta spremembo ob načrtovanju mostu.
Dr. Ines Beguš je z načrtovanjem razstave pričela že v lanskem letu: "To ni navadna ograja, ampak je to ograja Solkanskega mostu. In Solkanski most ni samo eden od številnih mostov pri nas, ampak je spomenik in simbol našega goriškega in tudi slovenskega prostora. Poleg tega njegov sloves mostu z največjim kamnitim lokom na svetu odmeva tudi v svetovnem merilu. Kot eden lepših in dovršenih gradbenih in arhitekturnih primerkov svojega časa si je zaslužil posebno vrsto dekorativnega elementa, kot je ta veličastna Wagnerjeva ograja v secesijskem slogu, ki je bila leta 1906 postavljena nad glavnim lokom."
"Veseli me sodelovanje med našo kuratorko Ines Beguš in Gorazdom Humarjem, za katerim je dolgoletno delo in entuziazem. Ponosen sem, da sta našla to harmonijo, ki se je sedaj pokazala v muzejski postavitvi," je zadovoljen direktor Goriškega muzeja Vladimir Peruničič.
Besedila na panojih so prevedena v italijanski in angleški jezik, do katerih lahko obiskovalec dostopa prek kode QR, prav tako so v treh jezikih natisnjene tudi zloženke. Priložnostna razstava bo v Solkanu na ogled najmanj do konca letošnjega leta.
Vir: Kristina Furlan, Goriški muzej
Foto: Katarina Brešan, Goriški muzej
