Zapustil nas je Jožko Silič, eden zadnjih borcev Kosovelove brigade
JOŽKO SILIČ (1927–2021)
V 94 letih svojega bogatega življenja, polnega kulture, glasbe in umetnosti, nam je zapustil pričevanje na čas vojne, ko se je kalila slovenska narodnostna zavest in ko se je z uporom okupatorju rojevala slovenska državnost.
Jožko se je rodil v Biljah očetu Romanu in mami Ivani, v številčno družino, ki jo je zaznamovala glasba. Oče, organist in pevovodja, je tudi otroke vzgajal v luči slovenske kulture, predvsem glasbe, tako da se je pri Siličih vedno razlegala pesem.
Neizprosen čas je od vseh članov družine zahteval žrtvovanja vseh vrst, od begunstva, taborišč, zaporov do tega, da se je Jožko, komaj šestnajstleten, leta 1943 pridružil partizanom. V Kosovelovi brigadi je skupaj s tovariši preživel veliko hudih dni in se prebil vse do zmage. Bil je tudi v eni najpomembnejših in najhujših bitk, na Trnovem pri Gorici, kamor je velikokrat zahajal obujat spomine – nazadnje 19. 1. 2020, na počastitvi 75-letnice bitke, kjer se je kot častni gost skupaj z županom Mestne občine Nova Gorica in drugimi poklonil žrtvam.
Po končani vojni je Jožko postal član zavezniške vojaške uprave, kjer je mednarodno komisijo spremljal na ogledih primorskega obmejnega področja. Težko si je predstavljal, da bi Primorci ostali brez Gorice, na katero je bil že od mladih dni zelo navezan zaradi dela, ki ga je tam opravljal, zaradi tamkajšnjega bogatega kulturnega življenja in številnih prijateljev, ki so s postavitvijo meje ostali na drugi strani. Zato se je vse življenje zavzemal za slovensko zamejsko skupnost, složno skupno življenje obeh mest, brez zamer in obsojanja. S ponosom in zadovoljstvom pa je spremljal tudi prizadevanja za skupno kandidaturo Evropske prestolnice kulture, ki je zanj pomenila krono teh večletnih prizadevanj.
Jožko je z velikim veseljem dočakal izid svoje knjige, ki je izšla komaj nekaj dni preden nas je zapustil. Knjiga Bil sem slovenski partizan, ki jo je izdalo Združenje zveze borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja, nam ohranja zadnje pričevanje borca, partizana. V njej Jožko navdušeno, a tudi kritično ovrednoti čas, ko je bil prisiljen svoje mlado življenje posvetiti boju za slovensko kulturo in narodnostno držo, čas fašizma in narodnoosvobodilnega boja, ki ga je kot človeka zaznamoval za vse življenje.
Dr. Branko Marušič je v spremni besedi zapisal: »Spomini Jožka Siliča kažejo na njegovo široko razgledanost, na vsestranski in razumevajoč pogled na okolje, v katerem je živel. Od tod njegova narodnoobrambna zavednost, kar je bila temeljna sestavina in vodilo življenja ter boja Slovencev na Primorskem v zadnjih dveh stoletjih, pa tudi biljenskih Siličev, trdne slovenske rodbine, katere pripadniki so s svojo široko razpeto družbeno dejavnostjo bogatili in še vedno bogatijo slovenski prostor.«
Jožko in njegova žena Magda sta svojo ljubezen do slovenske kulture in glasbe predala tudi svojim otrokom in vnukom: hčerki Ingrid in vnuku Alexandru, ki sta postala pianista, hčerka Nelida ter vnuka Primož in Matjaž pa danes prepoznavno prispevajo v primorski in slovenski kulturni prostor.
Naslovna fotografija: Foto Lado