Marijan Kogoj v pokoj po 27-ih letih ravnateljevanja

Marijan Kogoj, dolgoletni ravnatelj OŠ Solkan, v Solkanu, novogoriški mestni občini in širšem prostoru uživa poseben ugled. Da je bil priljubljen tako pri učencih, njihovih starših kot v kolektivu in v širši skupnosti, dokazuje tudi njegovo izjemno dolgo ravnateljevanje. Na solkanski osnovni šoli je bil sprva eno leto učitelj, nato sedem let pomočnik ravnatelja, nato kar 27 let ravnatelj in 25 let vodja Aktiva ravnateljev. Leta 2013 je za dolgoletno delo ravnatelja in vodenja aktiva ravnateljev, s  katerim je tvorno prispeval k razvoju in ugledu dobrega osnovnega šolstva na Goriškem, prejel tudi Plaketo Mestne občine Nova Gorica. Solkansko šolo si bomo brez Marijana Kogoja zdaj kar težko predstavljali, a sam pravi, da je čas za nove izzive. Predvsem se bo doslej lahko še bolj posvečal hribom, v katere zelo rad zahaja. Danes se mu je za njegovo izjemno delo v imenu novogoriške mestne občine skupaj s podžupanjo Damjano Pavlica zahvalil župan dr. Klemen Miklavič.

Na današnjem sprejemu je župan dr. Klemen Miklavič poudaril: »To, da je bil Marijan Kogoj kot ravnatelj vedno potrjen, odraža to, da je vzpostavil profesionalno avtoriteto in da ga je kolektiv prepoznal. Biti vodja šole je poslanstvo. In če je Marijan Kogoj šolo vodil 27 let, to pomeni, da je v tem prostoru pustil močan pečat.«

Marijan Kogoj pa je spomine na šolo in delo v njej strnil takole: »Všeč mi je, da sem postal ravnatelj solkanske šole zato, ker se bil tudi učenec te šole. In ko sem leta 1964 prvič prestopil prag te šole, si nisem niti predstavljal, da bom kdaj delal na tej šoli, kaj šele, da jo bom vodil. Moje prvo delovno mesto učitelja je bilo v Čepovanu, leta 1982. Tam sem ostal pet let. To so bila lepa leta, zanimiva, polna izkušenj, ki sem jih potem seveda s pridom izkoristil, ko sem prišel na solkansko šolo. Na njej sem najprej eno leto delal kot učitelj, potem sem bil sedem let pomočnik ravnatelja, potem pa 27 let ravnatelj.«

Dodal pa je, da je obdobje epidemije koronavirusa dodobra poseglo v šolsko in pedagoško delo. Med drugim je v minulem letu odmeval incident, ko ga je zjutraj pred šolo pričakal oče enega od učencev z motorno žago v rokah, ker se ni strinjal s testiranjem otroka. Ravnatelj je o tem obdobju povedal: »Zadnji dve leti sta imeli bolj malo skupnega s pedagoškim delom. Jaz sem užival v pedagoškem delu, v vodenju kolektiva. Izvajali in uspešno smo izpeljali številne projekte, npr. prehod v devetletko in podobno, zadnji dve leti pa smo se ukvarjali s covidom, poukom na daljavo, s tem, kdo bo nosil maske, kako in kje jih bo nosil, s testiranjem, samotestiranjem. To pa nima nič več skupnega s tisti šolo, s katero sem jaz želel delati.«

Solkansko šolo zapušča z dobrim občutkom in lepimi željami za prihodnost: »Bil sem učenec solkanske šole in zato sem zelo ponosen, da sem to šolo prevzel v vodenje. Vedno sem užival spoštovanje, tako s strani učencev kot s strani staršev in kolektiva. Najbolj ponosen sem, da smo ohranili ta ugled dobre šole, ki je vedno v koraku s časom.«