Slavnostni govor župana Mirka Brulca na svečanosti v Bazovici
Spoštovani!
Prvi zgodovinski dogodek, ki so se ga po končani drugi svetovni vojni v osvobojeni Primorski spomnili, je bila izvršitev smrtne obsodbe nad štirimi primorskimi antifašisti tu na bazoviški gmajni, 6. septembra 1930. Ob petnajsti obletnici tega žalostnega dogodka je na množični proslavi, v nedeljo 9. septembra 1945, pisatelj France Bevk, vodilni primorski javni delavec, v slavnostnem govoru med drugim povedal: "Kri, ki je takrat omočila bazoviška tla, je bila seme, ki je rodilo nove junake. Ni šlo za maščevanje, šlo je poslej za to, da se nadaljuje in dovrši delo naših prvih borcev za narodno svobodo, za socialne in demokratične pravice." Eden izmed drugih govornikov na prireditvi, Italijan Giuseppe Pogassi, podpredsednik tržaškega mestnega osvobodilnega sveta, pa je k Bevkovim besedam dodal:
"V tej težki borbi, polni strahot, so Italijani in Slovenci skovali bratstvo, ki bo ostalo trajno, kakor bo ostal trajen spomin na bazoviške žrtve, v katerih bo ljudstvo od roda do roda gledalo luč, ki jim bo osvetljevala pot k demokraciji in svobodi."
Pred enainšestdesetimi leti so prav nam mestu govorniki pozdravljali slovensko-italijansko bratstvo. Poudarjali so tisto obliko medčloveškega sožitja,
ki pravzaprav presega vsebino pojma sprava in ga nadgrajuje. Res je, da besede, ki nastajajo v posebnem zgodovinskem času, zrcalijo podobo tega časa in prav zato jih je potreba tako razumeti. Vendar beseda bratstvo takrat ni bila nepremišljena in brez vsebine ali pa celo zlorabljena, pač pa je zelo nazorno slikala razmere, v katerih se je Primorska, ali kar Julijska krajina, znašla po končani vojni.
Prebivalstvo obeh tu živečih narodov je živelo v burnem pričakovanju, kako bodo mednarodni sporazumi postavili novo državno mejo med Italijo in Jugoslavijo. Nemir je vnašalo tudi dejstvo, da je nastajajoča hladna vojna vsaj posredno, če že ne drugače, oživljala fašizem, s katerim naj bi se ob koncu vojne dokončno obračunalo. Hkrati se je oživljajoči se skrajni nacionalizem ob svojem ponovnem uveljavljanju v javnem življenju okoristil z enostransko razlago maščevalnih dejanj zmagovalcev vojne nad poraženimi fašisti in njih sodelavci.
Ljudje obeh sosednjih narodov, ki jih je povezoval protifašistični boj, so zato tedaj, v mesecih, ki so sledili končani drugi svetovni vojni, svojo povezanost v minulem boju želeli ohraniti poslej v bratskem druženju, ki naj bi bilo trajno. Kasneje je bila tudi ta trajnost postavljena pred mnoge preizkušnje, a je svoja temeljna izhodišča ohranila do danes in jih bo zagotovo ohranjala še v bodoče, zlasti če bi bile ogrožene osnovne človekove pravice.
Pred enainšestdesetimi leti je bilo na bazoviški gmajni slišati tudi besedo maščevanje. "In maščevana bo Bazovica," so besede v pesmi primorskih emigrantov iz časa pred drugo svetovno vojno; še danes jim prisluhnemo, a ne več tako pogosto, kot naši primorski himni, v kateri so zapisane tudi besede "krik maščevanja na ustnah zatrli."
Toda tudi besedo maščevanje, kot odgovor za storjeno krivico, moramo razumeti v duhu časa, ko je bila izrečena. Kljub temu, da so povračilni ukrepi presegali pogostokrat svoj namen, ostaja bistveno sporočilo te besede, to pa je povračilo za storjeno zlo.
Zlo in krivica sta bila potrebna, da se jima je nekdo uprl, da jima je odgovoril. Razglabljanje o razmerju med tistim, ki je storil krivico in onim, ki se je krivici uprl in se nanjo odzval, nas je v mirnejših časih in nas tudi še danes lahko samodejno vodi tudi k razpravi o spravi. O tem se danes, ko je bilo vendar že pred desetletji popolnoma jasno, kdo je bil napadalec in kdo napaden, veliko govori in piše, pogostokrat z zlonamerno zamenjavo vlog. Beseda sprava se tudi znova in znova pojavlja v izjavah najvišjih predstavnikov Italije in Slovenije. Prav to pa seveda preočitno kaže, da je dejanja za katera naj bi se sklenila sprava, povzročila državna oblast, pravzaprav državni teror.
Če je torej bratstvo med narodoma ali pa skupnostmi, ki nekemu narodu pripadajo, posledica življenjskih izkušenj in doživetij, pa temelji sprava predvsem na pravilnem razumevanju in spoznavanju dejstev, ki so prispevala k razlogom, da je potrebno spravo skleniti. Le tako postanejo spravna dejanja vredna in trajna, ne pa da ostanejo zgolj dogodek, ki služi dnevni potrebi in je kaj kmalu pozabljen. Nosilci sprave so pravzaprav ljudje.
Vzdolž slovenske zahodne meje smo ljudje v okviru krajevnih inštitucij, družbenih in gospodarskih organizacij ali pa povsem spontano kot posamezniki ali neformalne skupine v minulih desetletjih dosegli že veliko drobnih in različnih sprav, prijateljskih sporazumov in drugega, kar ljudi zbližuje in kar jih spodbuja k najboljšemu sosedstvu. Dovolj mi je, če omenim le sodelovanje med obema Goricama, sodelovanje, ki je po vstopu Slovenije v Evropsko zvezo dobilo novo podobo. Vsa ta dejanja, zamisli, načrte in njih uresničevanje, ki ljudi približujejo, se dogajajo tako rekoč dnevno. So resnična in iskrena ter pravzaprav niti ne potrebujejo formalnih okvirov in priznanj. Sodelovanje je nuja in posledica spoznanja, da nam je usojeno živeti na ozemlju, ki je stičišče tolikih različnosti.
Premagujmo jih z dobro voljo, pogumom in srčnostjo. Saj nihče ne pozablja ničesar, še vedno smo previdni in ljubosumno čuvamo svoje. Prav je tako, a tisti, ki "dobro v srcu mislijo" razumejo Evropo v 21. stoletju v času, ko resnično ni več prostora za malenkosti ali nacionalizem. Zato ne razumem dogajanj na Koroškem, ne razumem dejanj deželnega glavarja Jorga Heiderja. Globoko verjamem, da se bo vsa njegova volilna kampanja obrnila proti njemu, saj ob vsaki meji, ob vsakem stikanju narodov živijo ljudje, ki gradijo, ki sodelujejo, ki se spoštujejo. Prav spoštljivost pa je pogoj za vsako spravo. Vsako pristno sodelovanje mora obojestransko priznati drugačnost in v različnosti spoznati vrednoto in ne ogrožanje. Komu in čemu sprejemati spravni akt na najvišji ravni, če pa se na primer ne more uresničevati zakon o zaščiti slovenske manjšine v Italiji ?
Zakaj je poročilo italijanskih in slovenskih zgodovinarjev, ki naj bi dalo kar se da objektivno podobo odnosov med Italijani in Slovenci v preteklosti, objavila le ena država?
Spravo med Italijani in Slovenci, če je ta sploh potrebna glede na doseženo stanje evropskega duha, pa bomo ustvarjali predvsem z medsebojnim spoštovanjem in iskrenostjo, s priznanjem sličnosti in drugačnosti.
Bazovica nas še vedno spominja na krivice in na upor. Bazovica nas opominja, da so bridke izkušnje najboljše napotilo za ustvarjanje takih razmer, ki bodo preprečile, da se zla dejanja preteklosti ne bi več ponavljala. Vsi, ki resnično čutijo taka sporočila Bazovice, so spravo v sebi že dosegli in jim zato tudi beseda bratstvo ne more biti več tuja.
Prvi zgodovinski dogodek, ki so se ga po končani drugi svetovni vojni v osvobojeni Primorski spomnili, je bila izvršitev smrtne obsodbe nad štirimi primorskimi antifašisti tu na bazoviški gmajni, 6. septembra 1930. Ob petnajsti obletnici tega žalostnega dogodka je na množični proslavi, v nedeljo 9. septembra 1945, pisatelj France Bevk, vodilni primorski javni delavec, v slavnostnem govoru med drugim povedal: "Kri, ki je takrat omočila bazoviška tla, je bila seme, ki je rodilo nove junake. Ni šlo za maščevanje, šlo je poslej za to, da se nadaljuje in dovrši delo naših prvih borcev za narodno svobodo, za socialne in demokratične pravice." Eden izmed drugih govornikov na prireditvi, Italijan Giuseppe Pogassi, podpredsednik tržaškega mestnega osvobodilnega sveta, pa je k Bevkovim besedam dodal:
"V tej težki borbi, polni strahot, so Italijani in Slovenci skovali bratstvo, ki bo ostalo trajno, kakor bo ostal trajen spomin na bazoviške žrtve, v katerih bo ljudstvo od roda do roda gledalo luč, ki jim bo osvetljevala pot k demokraciji in svobodi."
Pred enainšestdesetimi leti so prav nam mestu govorniki pozdravljali slovensko-italijansko bratstvo. Poudarjali so tisto obliko medčloveškega sožitja,
ki pravzaprav presega vsebino pojma sprava in ga nadgrajuje. Res je, da besede, ki nastajajo v posebnem zgodovinskem času, zrcalijo podobo tega časa in prav zato jih je potreba tako razumeti. Vendar beseda bratstvo takrat ni bila nepremišljena in brez vsebine ali pa celo zlorabljena, pač pa je zelo nazorno slikala razmere, v katerih se je Primorska, ali kar Julijska krajina, znašla po končani vojni.
Prebivalstvo obeh tu živečih narodov je živelo v burnem pričakovanju, kako bodo mednarodni sporazumi postavili novo državno mejo med Italijo in Jugoslavijo. Nemir je vnašalo tudi dejstvo, da je nastajajoča hladna vojna vsaj posredno, če že ne drugače, oživljala fašizem, s katerim naj bi se ob koncu vojne dokončno obračunalo. Hkrati se je oživljajoči se skrajni nacionalizem ob svojem ponovnem uveljavljanju v javnem življenju okoristil z enostransko razlago maščevalnih dejanj zmagovalcev vojne nad poraženimi fašisti in njih sodelavci.
Ljudje obeh sosednjih narodov, ki jih je povezoval protifašistični boj, so zato tedaj, v mesecih, ki so sledili končani drugi svetovni vojni, svojo povezanost v minulem boju želeli ohraniti poslej v bratskem druženju, ki naj bi bilo trajno. Kasneje je bila tudi ta trajnost postavljena pred mnoge preizkušnje, a je svoja temeljna izhodišča ohranila do danes in jih bo zagotovo ohranjala še v bodoče, zlasti če bi bile ogrožene osnovne človekove pravice.
Pred enainšestdesetimi leti je bilo na bazoviški gmajni slišati tudi besedo maščevanje. "In maščevana bo Bazovica," so besede v pesmi primorskih emigrantov iz časa pred drugo svetovno vojno; še danes jim prisluhnemo, a ne več tako pogosto, kot naši primorski himni, v kateri so zapisane tudi besede "krik maščevanja na ustnah zatrli."
Toda tudi besedo maščevanje, kot odgovor za storjeno krivico, moramo razumeti v duhu časa, ko je bila izrečena. Kljub temu, da so povračilni ukrepi presegali pogostokrat svoj namen, ostaja bistveno sporočilo te besede, to pa je povračilo za storjeno zlo.
Zlo in krivica sta bila potrebna, da se jima je nekdo uprl, da jima je odgovoril. Razglabljanje o razmerju med tistim, ki je storil krivico in onim, ki se je krivici uprl in se nanjo odzval, nas je v mirnejših časih in nas tudi še danes lahko samodejno vodi tudi k razpravi o spravi. O tem se danes, ko je bilo vendar že pred desetletji popolnoma jasno, kdo je bil napadalec in kdo napaden, veliko govori in piše, pogostokrat z zlonamerno zamenjavo vlog. Beseda sprava se tudi znova in znova pojavlja v izjavah najvišjih predstavnikov Italije in Slovenije. Prav to pa seveda preočitno kaže, da je dejanja za katera naj bi se sklenila sprava, povzročila državna oblast, pravzaprav državni teror.
Če je torej bratstvo med narodoma ali pa skupnostmi, ki nekemu narodu pripadajo, posledica življenjskih izkušenj in doživetij, pa temelji sprava predvsem na pravilnem razumevanju in spoznavanju dejstev, ki so prispevala k razlogom, da je potrebno spravo skleniti. Le tako postanejo spravna dejanja vredna in trajna, ne pa da ostanejo zgolj dogodek, ki služi dnevni potrebi in je kaj kmalu pozabljen. Nosilci sprave so pravzaprav ljudje.
Vzdolž slovenske zahodne meje smo ljudje v okviru krajevnih inštitucij, družbenih in gospodarskih organizacij ali pa povsem spontano kot posamezniki ali neformalne skupine v minulih desetletjih dosegli že veliko drobnih in različnih sprav, prijateljskih sporazumov in drugega, kar ljudi zbližuje in kar jih spodbuja k najboljšemu sosedstvu. Dovolj mi je, če omenim le sodelovanje med obema Goricama, sodelovanje, ki je po vstopu Slovenije v Evropsko zvezo dobilo novo podobo. Vsa ta dejanja, zamisli, načrte in njih uresničevanje, ki ljudi približujejo, se dogajajo tako rekoč dnevno. So resnična in iskrena ter pravzaprav niti ne potrebujejo formalnih okvirov in priznanj. Sodelovanje je nuja in posledica spoznanja, da nam je usojeno živeti na ozemlju, ki je stičišče tolikih različnosti.
Premagujmo jih z dobro voljo, pogumom in srčnostjo. Saj nihče ne pozablja ničesar, še vedno smo previdni in ljubosumno čuvamo svoje. Prav je tako, a tisti, ki "dobro v srcu mislijo" razumejo Evropo v 21. stoletju v času, ko resnično ni več prostora za malenkosti ali nacionalizem. Zato ne razumem dogajanj na Koroškem, ne razumem dejanj deželnega glavarja Jorga Heiderja. Globoko verjamem, da se bo vsa njegova volilna kampanja obrnila proti njemu, saj ob vsaki meji, ob vsakem stikanju narodov živijo ljudje, ki gradijo, ki sodelujejo, ki se spoštujejo. Prav spoštljivost pa je pogoj za vsako spravo. Vsako pristno sodelovanje mora obojestransko priznati drugačnost in v različnosti spoznati vrednoto in ne ogrožanje. Komu in čemu sprejemati spravni akt na najvišji ravni, če pa se na primer ne more uresničevati zakon o zaščiti slovenske manjšine v Italiji ?
Zakaj je poročilo italijanskih in slovenskih zgodovinarjev, ki naj bi dalo kar se da objektivno podobo odnosov med Italijani in Slovenci v preteklosti, objavila le ena država?
Spravo med Italijani in Slovenci, če je ta sploh potrebna glede na doseženo stanje evropskega duha, pa bomo ustvarjali predvsem z medsebojnim spoštovanjem in iskrenostjo, s priznanjem sličnosti in drugačnosti.
Bazovica nas še vedno spominja na krivice in na upor. Bazovica nas opominja, da so bridke izkušnje najboljše napotilo za ustvarjanje takih razmer, ki bodo preprečile, da se zla dejanja preteklosti ne bi več ponavljala. Vsi, ki resnično čutijo taka sporočila Bazovice, so spravo v sebi že dosegli in jim zato tudi beseda bratstvo ne more biti več tuja.