Govor župana Mirka Brulca na slovesnosti v čast Univerzi v Novi Gorici
Spoštovano občinstvo, dragi gostje!
Današnjo slovesnost posvečamo Univerzi v Novi Gorici. Kot župan sem ponosen na to, da si je četrta slovenska univerza in prva zasebna našla domicil v našem mladem mestu. Moj ponos in veselje bi rad delil z vami in temu je namenjeno današnje praznovanje. Obenem želim, da se s tem dogodkom zavemo dejstva, da so Univerza pravzaprav ljudje, posamezniki in skupine, ki bi se jim želel, vsakemu posebej in vsem skupaj, ob tej priložnosti zahvaliti za to, da je mesto, ki ga vodim, postalo univerzitetno mesto. Ne gre za utrinek, ne gre niti zgolj za enega izmed naših uspehov in dosežkov, gre za epohalno dejanje. Čez desetletja in stoletja bodo ljudje, ki so ga sanjali in ustvarili, v najboljšem primeru le še slike na stenah, univerza pa bo živela svoje življenje. Z vsakim novim študentom bo dobila nove kvalitete, z vsakim novim diplomantom bodo prisotne nove ambicije, kako prenesti znanje ven iz učilnic, v svet, v preizkušnje in v nova iskanja.
Vsa univerzitetna mesta, tudi tista najstarejša, so bila najprej samo mesta. Živela so običajno življenje, starejši so izkušnje in vedenje prenašali na mlajše, učitelji so učili, kako lažje obvladovati kompleksna razmerja tega sveta. Kako v teh razmerjih iskati nove svetove in novo urejenost. In potem se je med njimi našel nekdo, ki je spoznal potrebo po višji in zahtevnejši obliki učenja, potrebo po najdragocenejši šoli, po univerzi. In pričel je iskati somišljenike, iskati pedagoško in strokovno ekipo, iskati denar, prostore. Prepričeval je, navduševal, s svojo zagnanostjo ustvaril prve temelje. Da spraviš tak projekt v življenje, rabiš vizijo in trmo. Pa tudi vero v to, da se dobra in prava misel mora prijeti. V začetku vsega primanjkuje, edino študentov, mladih, odprtih, iščočih ljudi, nikoli. Potem se je zgodil trenutek, ko je okolica spoznala, da ima prav. Oblikovala se je kritična masa, bi rekli bolj učeno. Nato se je vse zavrtelo zelo hitro. Prišel je trenutek, ko usoda velike zamisli ni bila več odvisno le od entuziazma enega človeka. Prihajale so nove in nove skupine, vključevale so se nove strukture, tudi skeptiki, tudi nasprotniki. Kajti uvideli so, da je imel tisti človek prav. Ideja je zmagala.
Danes se čas vrti hitreje, radi rečemo. Internet, elektronska pošta, globalizacija, vse mora biti takoj. Še prenosni računalnik nam je težko nositi s seboj. Leta smo spremenili v mesece, mesece v tedne, dneve, ure, minute. A vendar je to velikokrat le naš vtis. Kajti ne gre vse z elektroniko. Od dne, ko sta Mestna občina Nova Gorica in Inštitut "Jožef Štefan" podpisala pogodbo o ustanovitvi Fakultete za znanosti o okolju kot prve mednarodne podiplomske šole v Sloveniji, preko preoblikovanja v Politehniko, pa do dne, ko je to ime ugasnilo in je nastala Univerza v Novi Gorici, je minilo dobrih 10 let. Ali je to veliko ali malo, ne vem. Niti tega ne, ali bi lahko šlo hitreje. Kak detajl zagotovo. A vendar sem prepričan, da je vsakdo storil tisto, kar je mogel in tisto, v kar je verjel. Zase, za mestni svet ter občinsko upravo vem, da si je zadala nalogo nadaljevati in pospešiti delo na področju visokega šolstva, pa naj je šlo za financiranje, nove fakultetne programe, vprašanje prostorov, ali za širitev dejavnosti v sosednje občine in v Gorico in nenazadnje pripravo prostorskih aktov za trajno rešitev potreb univerzitetne infrastrukture. Preveč, da bi se spuščal v podrobnosti. Mislim pa, da nam je uspelo ustvariti klimo, v kateri vprašanja – visokošolski in univerzitetni študij da ali ne – ni več. So kvečjemu različni razmisleki glede tega, kako naprej, kako širiti in bogatiti programe, skratka, kako čim hitreje udejanjiti napis na tablah, ki od danes naprej na mestnih vpadnicah označuje Novo Gorico kot univerzitetno mesto. Če v letošnjem proračunu namenjamo visokemu šolstvu 135 milijonov tolarjev, se zavedamo, da v prihodnjih letih to ne bo dovolj. To spoznanje seveda ni novo. Tudi zato imamo v načrtu razvojnih programov v naslednjem triletnem obdobju predvidenih 580 milijonov za financiranje investicij v visokem šolstvu. K čemur pa je treba prišteti še sredstva za izvajanje programov in druge tekoče obveznosti iz tega področja. Pred nami so torej novi izzivi. Nastanek univerze se mora in se bo odrazil tudi v večji podpori lokalne skupnosti, v krepitvi in širitvi oblik in sredstev, s katerimi smo že dosedaj izdatno spodbujali razvoj njene predhodnice Politehnike.
Skrb za razcvet najmlajše slovenske univerze bomo vgradili v naš način razmišljanja, v naše kratkoročne in dolgoročne strateške prioritete. Ustvarili bomo najboljše možnosti za pedagoško in raziskovalno delo. Omogočili bomo našim dijakom, da se šolajo in kasneje dobijo zaposlitev doma. Pritegnili bomo ukaželjno mladino iz drugih krajev, tudi iz tujine. Vsemu tistemu, kar že sedaj krasi naše mesto in ga dela privlačnega, bomo dodali nove kakovostne razsežnosti in nove razvojne dimenzije. Univerza je za nas priložnost in ne breme in to priložnost bomo tudi izkoristili.
Mislim, da je v okviru te debate tudi prilika, da se javno opredelim do predloga, ki ga je pred kratkim na Mestno občino naslovilo vodstvo Univerze. In sicer, da bi jim, v znak podpore ob ustanovitvi Univerze, podarili stavbo v Rožni dolini, v kateri sedaj domujejo in ki jim jo naša občina že vrsto let odstopa v brezplačno uporabo. Podpiram to zamisel, poiskati bo treba le še formo, po kateri bi lahko postopek izpeljali čim hitreje in seveda v skladu z veljavnimi predpisi.
Praznična občutja in pogled v prihodnost sta, razumljivo, danes na prvem mestu, toda reči je treba kaj tudi o slavljenki. Sicer pa njena dejanja in njeni uspehi govorijo sami zase.
Bliskovit vzpon, ki ga je doživela ta institucija, je res zavidanja vreden. Na začetku smo imeli majhno skupino študentov podiplomskega študijskega programa znanosti o okolju in njihovih profesorjev, ki je pred 10 leti prva prestopila vrata novega visokošolskega zavoda. Danes smo priča razvejani univerzitetni organizaciji, ki s svojimi pluralnimi študijskimi programi in izvirnimi študijskimi usmeritvami privablja slušatelje in sodelavce od blizu in daleč. Razvejano organizacijsko shemo danes sestavlja pet šol, ki izvajajo dodiplomske programe ter štirje raziskovalni laboratoriji, dva raziskovalna centra in en raziskovalni inštitut. Kot novost so v letošnjem akademskem letu uvedli Podiplomsko šolo, ki združuje vse podiplomske študijske programe in tako omogoča podiplomskim študentom večjo fleksibilnost in izvirnost. Ne bom dolgovezil z mnogimi statističnimi podatki in pokazatelji o rasti študentov, profesorjev in raziskovalcev v teh 10 letih. Verjemite pa mi, da so vsi naravnost fascinantni. Za ilustracijo samo en podatek, ki se sicer nanaša na obdobje zadnjih nekaj let, ki pa dokazuje, da je njihova rast še vedno takorekoč eksponentna. V zadnjih treh študijskih letih se je število podiplomskih študentov potrojilo, pri čemer so prav vsako leto vpeljali po en nov študijski program, danes jih je tako že pet. S čim se odlikuje Univerza v Novi Gorici? Z visoko kvaliteto izobraževalnega dela in vrhunskimi znanstvenimi dosežki, ki jih dosegajo njeni raziskovalci. To so njeni atributi, zaradi katerih je poznana in cenjena doma in v tujini. Da prilagodljivega pristopa, inovativnih študijskih programov, individualne obravnave študentov in sodelavcev ter povezanosti z gospodarstvom niti ne omenjamo. Danes po svetu niso več v modi univerzitetni mastodonti, kakršna sta mariborska in predvsem ljubljanska univerza. Finska ima ob 5 milijonih prebivalcev 21 univerz. Večino od njih je primerljivih z novogoriško in ne s prej omenjenima. Pa se še čudimo, zakaj v primeru Finske govorimo o zgodbi o uspehu.
Samo še enega vprašanja bi se dotaknil, preden končam. Kot župan Nove Gorice nisem ljubosumen, če se posamezni študijski programi naše univerze izvajajo tudi izven našega mesta. Še manj nasprotujem temu, da bi k ustanoviteljstvu, tako kot Ajdovščina, pristopile še druge občine iz naše regije. Nasprotno, podpiram policentrični razvoj novogoriške univerze, saj sem jo zmeraj videl kot regijsko ustanovo, ki bi lahko imela svoje podružnice tako v Tolminu kot v Idriji, pa tudi širše, s posebnim poudarkom na čezmejnem sodelovanju. Ničkolikokrat sem že ponovil, da med svoje programske prioritete uvrščam tudi oblikovanje goriške regije in učvrstitev Nove Gorice kot njenega središča. Pa ne takega, kjer bi ponovili državni centralizem, le da bi potekal na nižjem geografskem nivoju, temveč takega, kjer se bosta Bovec in Vipava, če izpostavim diagonalni točki, počutila enakovrednega in se bo njun glas slišal enako močno kot glas Nove Gorice. In ni ga lepšega dokaza, da regijo rabimo, da Goriška mora postati samostojna regija, da ima skupne interese, da ima skupne institucije, kot je obstoj univerze v Novi Gorici in njena vizija širjenja in rasti. Osebno jo vidim kot nosilko znanja in razvoja bodoče goriške regije.
Že v začetku sem dejal, da je današnja slovesnost namenjena tudi temu, da se posameznikom, skupinam in institucijam, s simbolično gesto zahvale, oddolžimo za njihov prispevek pri nastajanju in rasti našega visokošolskega zavoda, danes novogoriške univerze. Brez posameznikov ne bi bilo tega projekta, brez podpore širše družbene skupnosti tudi ne. Mnogi so vgradili svoj kamenček v ta mozaik. Prav vsak izmed teh kamenčkov je izjemno dragocen, prav vsak bi, če bi izpadel, pokvaril celotno sliko. Sinergija je delovala na vsakem koraku, brez tega nevidnega veziva danes ne bi Nove Gorice razglašali za univerzitetno mesto. Prepričan pa sem, da ne bom nikomur storil krivice, če enega moža vendarle izpostavim, moža iz začetka te zgodbe, moža, ki si zasluži naziv duhovnega in gibalnega očeta tega projekta. Spoštovani dr. Danilo Zavrtanik, prosim, če si mi pridružite na odru. V imenu Mestne občine Nova Gorica in v svojem mnenju se vam zahvaljujem za ves vaš trud, energijo, entuziazem in ljubezen, ki ste jo vložili v ustanovitev univerze v Novi Gorici. V znak zahvale in pozornosti vam ob tej priliki izročam plaketo Mestne občine Nove Gorice. Naj vas spominja na to, da boste za vedno z zlatimi črkami zapisan v zgodovino Nove Gorice in njenih razvojnih dosežkov. Čestitam!
Današnjo slovesnost posvečamo Univerzi v Novi Gorici. Kot župan sem ponosen na to, da si je četrta slovenska univerza in prva zasebna našla domicil v našem mladem mestu. Moj ponos in veselje bi rad delil z vami in temu je namenjeno današnje praznovanje. Obenem želim, da se s tem dogodkom zavemo dejstva, da so Univerza pravzaprav ljudje, posamezniki in skupine, ki bi se jim želel, vsakemu posebej in vsem skupaj, ob tej priložnosti zahvaliti za to, da je mesto, ki ga vodim, postalo univerzitetno mesto. Ne gre za utrinek, ne gre niti zgolj za enega izmed naših uspehov in dosežkov, gre za epohalno dejanje. Čez desetletja in stoletja bodo ljudje, ki so ga sanjali in ustvarili, v najboljšem primeru le še slike na stenah, univerza pa bo živela svoje življenje. Z vsakim novim študentom bo dobila nove kvalitete, z vsakim novim diplomantom bodo prisotne nove ambicije, kako prenesti znanje ven iz učilnic, v svet, v preizkušnje in v nova iskanja.
Vsa univerzitetna mesta, tudi tista najstarejša, so bila najprej samo mesta. Živela so običajno življenje, starejši so izkušnje in vedenje prenašali na mlajše, učitelji so učili, kako lažje obvladovati kompleksna razmerja tega sveta. Kako v teh razmerjih iskati nove svetove in novo urejenost. In potem se je med njimi našel nekdo, ki je spoznal potrebo po višji in zahtevnejši obliki učenja, potrebo po najdragocenejši šoli, po univerzi. In pričel je iskati somišljenike, iskati pedagoško in strokovno ekipo, iskati denar, prostore. Prepričeval je, navduševal, s svojo zagnanostjo ustvaril prve temelje. Da spraviš tak projekt v življenje, rabiš vizijo in trmo. Pa tudi vero v to, da se dobra in prava misel mora prijeti. V začetku vsega primanjkuje, edino študentov, mladih, odprtih, iščočih ljudi, nikoli. Potem se je zgodil trenutek, ko je okolica spoznala, da ima prav. Oblikovala se je kritična masa, bi rekli bolj učeno. Nato se je vse zavrtelo zelo hitro. Prišel je trenutek, ko usoda velike zamisli ni bila več odvisno le od entuziazma enega človeka. Prihajale so nove in nove skupine, vključevale so se nove strukture, tudi skeptiki, tudi nasprotniki. Kajti uvideli so, da je imel tisti človek prav. Ideja je zmagala.
Danes se čas vrti hitreje, radi rečemo. Internet, elektronska pošta, globalizacija, vse mora biti takoj. Še prenosni računalnik nam je težko nositi s seboj. Leta smo spremenili v mesece, mesece v tedne, dneve, ure, minute. A vendar je to velikokrat le naš vtis. Kajti ne gre vse z elektroniko. Od dne, ko sta Mestna občina Nova Gorica in Inštitut "Jožef Štefan" podpisala pogodbo o ustanovitvi Fakultete za znanosti o okolju kot prve mednarodne podiplomske šole v Sloveniji, preko preoblikovanja v Politehniko, pa do dne, ko je to ime ugasnilo in je nastala Univerza v Novi Gorici, je minilo dobrih 10 let. Ali je to veliko ali malo, ne vem. Niti tega ne, ali bi lahko šlo hitreje. Kak detajl zagotovo. A vendar sem prepričan, da je vsakdo storil tisto, kar je mogel in tisto, v kar je verjel. Zase, za mestni svet ter občinsko upravo vem, da si je zadala nalogo nadaljevati in pospešiti delo na področju visokega šolstva, pa naj je šlo za financiranje, nove fakultetne programe, vprašanje prostorov, ali za širitev dejavnosti v sosednje občine in v Gorico in nenazadnje pripravo prostorskih aktov za trajno rešitev potreb univerzitetne infrastrukture. Preveč, da bi se spuščal v podrobnosti. Mislim pa, da nam je uspelo ustvariti klimo, v kateri vprašanja – visokošolski in univerzitetni študij da ali ne – ni več. So kvečjemu različni razmisleki glede tega, kako naprej, kako širiti in bogatiti programe, skratka, kako čim hitreje udejanjiti napis na tablah, ki od danes naprej na mestnih vpadnicah označuje Novo Gorico kot univerzitetno mesto. Če v letošnjem proračunu namenjamo visokemu šolstvu 135 milijonov tolarjev, se zavedamo, da v prihodnjih letih to ne bo dovolj. To spoznanje seveda ni novo. Tudi zato imamo v načrtu razvojnih programov v naslednjem triletnem obdobju predvidenih 580 milijonov za financiranje investicij v visokem šolstvu. K čemur pa je treba prišteti še sredstva za izvajanje programov in druge tekoče obveznosti iz tega področja. Pred nami so torej novi izzivi. Nastanek univerze se mora in se bo odrazil tudi v večji podpori lokalne skupnosti, v krepitvi in širitvi oblik in sredstev, s katerimi smo že dosedaj izdatno spodbujali razvoj njene predhodnice Politehnike.
Skrb za razcvet najmlajše slovenske univerze bomo vgradili v naš način razmišljanja, v naše kratkoročne in dolgoročne strateške prioritete. Ustvarili bomo najboljše možnosti za pedagoško in raziskovalno delo. Omogočili bomo našim dijakom, da se šolajo in kasneje dobijo zaposlitev doma. Pritegnili bomo ukaželjno mladino iz drugih krajev, tudi iz tujine. Vsemu tistemu, kar že sedaj krasi naše mesto in ga dela privlačnega, bomo dodali nove kakovostne razsežnosti in nove razvojne dimenzije. Univerza je za nas priložnost in ne breme in to priložnost bomo tudi izkoristili.
Mislim, da je v okviru te debate tudi prilika, da se javno opredelim do predloga, ki ga je pred kratkim na Mestno občino naslovilo vodstvo Univerze. In sicer, da bi jim, v znak podpore ob ustanovitvi Univerze, podarili stavbo v Rožni dolini, v kateri sedaj domujejo in ki jim jo naša občina že vrsto let odstopa v brezplačno uporabo. Podpiram to zamisel, poiskati bo treba le še formo, po kateri bi lahko postopek izpeljali čim hitreje in seveda v skladu z veljavnimi predpisi.
Praznična občutja in pogled v prihodnost sta, razumljivo, danes na prvem mestu, toda reči je treba kaj tudi o slavljenki. Sicer pa njena dejanja in njeni uspehi govorijo sami zase.
Bliskovit vzpon, ki ga je doživela ta institucija, je res zavidanja vreden. Na začetku smo imeli majhno skupino študentov podiplomskega študijskega programa znanosti o okolju in njihovih profesorjev, ki je pred 10 leti prva prestopila vrata novega visokošolskega zavoda. Danes smo priča razvejani univerzitetni organizaciji, ki s svojimi pluralnimi študijskimi programi in izvirnimi študijskimi usmeritvami privablja slušatelje in sodelavce od blizu in daleč. Razvejano organizacijsko shemo danes sestavlja pet šol, ki izvajajo dodiplomske programe ter štirje raziskovalni laboratoriji, dva raziskovalna centra in en raziskovalni inštitut. Kot novost so v letošnjem akademskem letu uvedli Podiplomsko šolo, ki združuje vse podiplomske študijske programe in tako omogoča podiplomskim študentom večjo fleksibilnost in izvirnost. Ne bom dolgovezil z mnogimi statističnimi podatki in pokazatelji o rasti študentov, profesorjev in raziskovalcev v teh 10 letih. Verjemite pa mi, da so vsi naravnost fascinantni. Za ilustracijo samo en podatek, ki se sicer nanaša na obdobje zadnjih nekaj let, ki pa dokazuje, da je njihova rast še vedno takorekoč eksponentna. V zadnjih treh študijskih letih se je število podiplomskih študentov potrojilo, pri čemer so prav vsako leto vpeljali po en nov študijski program, danes jih je tako že pet. S čim se odlikuje Univerza v Novi Gorici? Z visoko kvaliteto izobraževalnega dela in vrhunskimi znanstvenimi dosežki, ki jih dosegajo njeni raziskovalci. To so njeni atributi, zaradi katerih je poznana in cenjena doma in v tujini. Da prilagodljivega pristopa, inovativnih študijskih programov, individualne obravnave študentov in sodelavcev ter povezanosti z gospodarstvom niti ne omenjamo. Danes po svetu niso več v modi univerzitetni mastodonti, kakršna sta mariborska in predvsem ljubljanska univerza. Finska ima ob 5 milijonih prebivalcev 21 univerz. Večino od njih je primerljivih z novogoriško in ne s prej omenjenima. Pa se še čudimo, zakaj v primeru Finske govorimo o zgodbi o uspehu.
Samo še enega vprašanja bi se dotaknil, preden končam. Kot župan Nove Gorice nisem ljubosumen, če se posamezni študijski programi naše univerze izvajajo tudi izven našega mesta. Še manj nasprotujem temu, da bi k ustanoviteljstvu, tako kot Ajdovščina, pristopile še druge občine iz naše regije. Nasprotno, podpiram policentrični razvoj novogoriške univerze, saj sem jo zmeraj videl kot regijsko ustanovo, ki bi lahko imela svoje podružnice tako v Tolminu kot v Idriji, pa tudi širše, s posebnim poudarkom na čezmejnem sodelovanju. Ničkolikokrat sem že ponovil, da med svoje programske prioritete uvrščam tudi oblikovanje goriške regije in učvrstitev Nove Gorice kot njenega središča. Pa ne takega, kjer bi ponovili državni centralizem, le da bi potekal na nižjem geografskem nivoju, temveč takega, kjer se bosta Bovec in Vipava, če izpostavim diagonalni točki, počutila enakovrednega in se bo njun glas slišal enako močno kot glas Nove Gorice. In ni ga lepšega dokaza, da regijo rabimo, da Goriška mora postati samostojna regija, da ima skupne interese, da ima skupne institucije, kot je obstoj univerze v Novi Gorici in njena vizija širjenja in rasti. Osebno jo vidim kot nosilko znanja in razvoja bodoče goriške regije.
Že v začetku sem dejal, da je današnja slovesnost namenjena tudi temu, da se posameznikom, skupinam in institucijam, s simbolično gesto zahvale, oddolžimo za njihov prispevek pri nastajanju in rasti našega visokošolskega zavoda, danes novogoriške univerze. Brez posameznikov ne bi bilo tega projekta, brez podpore širše družbene skupnosti tudi ne. Mnogi so vgradili svoj kamenček v ta mozaik. Prav vsak izmed teh kamenčkov je izjemno dragocen, prav vsak bi, če bi izpadel, pokvaril celotno sliko. Sinergija je delovala na vsakem koraku, brez tega nevidnega veziva danes ne bi Nove Gorice razglašali za univerzitetno mesto. Prepričan pa sem, da ne bom nikomur storil krivice, če enega moža vendarle izpostavim, moža iz začetka te zgodbe, moža, ki si zasluži naziv duhovnega in gibalnega očeta tega projekta. Spoštovani dr. Danilo Zavrtanik, prosim, če si mi pridružite na odru. V imenu Mestne občine Nova Gorica in v svojem mnenju se vam zahvaljujem za ves vaš trud, energijo, entuziazem in ljubezen, ki ste jo vložili v ustanovitev univerze v Novi Gorici. V znak zahvale in pozornosti vam ob tej priliki izročam plaketo Mestne občine Nove Gorice. Naj vas spominja na to, da boste za vedno z zlatimi črkami zapisan v zgodovino Nove Gorice in njenih razvojnih dosežkov. Čestitam!